Hiša kulture v Pivki je osrednja galerija na področju sodobne vizualne umetnosti med Ljubljano in Koprom.

Zgodba Hiša kulture se začenja leta 1998, ko je skupina ustvarjalcev naselila prazne prostore v centru Pivke in jih uredila tako, da omogočajo širok spekter kulturnega delovanja. V njih se je začel odvijati program, ki je pokrival celotno polje sodobne urbane kulture, eno od žarišč delovanja pa je bila vseskozi galerija. Nova ekipa, ki je prevzela Hišo kulture leta 2013, je galerijski program postavila v ospredje, ga začela razvijati in nadgrajevati z različnimi podpornimi programi. Danes programi Hiše kulture predstavljajo sodobno vizualno umetnost, s poudarkom na nekonvencionalnih in progresivnih avtorskih pristopih. Pri oblikovanju programov so naša vodilna načela aktualnost, kritičnost, svoboda. V osrednjih galerijskih prostorih so od oktobra do maja na ogled razstave tekoče produkcije slovenskih vizualnih umetnic in umetnikov, od junija do septembra pa pregledne, tematske ali problemske skupinske razstave. V Erikovi sobi je vse leto na ogled stalna zbirka grafičnih del in umetniških publikacij.

Galerija je odprta v torek, sredo, četrtek od 10.00 do 14.00, v petek od 14.00 do 18.00 in v soboto od 9.00 do 13.00 v času trajanja razstav. 

KONTAKT: Društvo Hiša kulture v Pivki, Snežniška cesta 2, 6257 Pivka hkpivka@gmail.com hisakulturepivka.com fb.com/galerijahisakulturepivka instagr.am/hisakulturepivka  

Hiša kulture v Pivki

http://hisakulturepivka.com

——————————————————

Vabimo vas na otvoritev skupinske razstave z naslovom vdih izdih, ki bo v petek, 9. septembra 2022 ob 19. uri v galeriji Hiše kulture v Pivki.

vdih izdih

9. – 30. september 2022

otvoritev: 9. september ob 19. uri

Sodelujejo: Boštjan Kavčič, Lučka Koščak, Tejka Pezdirc, Luka Širok, Iva Tratnik, Jaka Vatovec, Sonja Vulpes, Leon Zuodar

Kustosinja razstave: Mojca Grmek

Razstavo z naslovom vdih izdih je zasnovala kustosinja Mojca Grmek, ki je izbrane umetnice in umetnike povabila k interpretaciji sintagme vdih izdih. Pri tem jo je zanimalo, ali jo je mogoče razumeti kot metaforo za kratkost in minljivost življenja? Kot preprosto zaznambo njegovega začetka in konca? Ali vsega, kar se zgodi vmes?

Sodelujoči na razstavi sintagmo interpretirajo različno, kljub temu pa je med njimi opaziti določene povezave. Boštjan Kavčič pri ustvarjanju izhaja iz zavedanja, da je univerzum celota, kjer je vse v dinamičnem ravnovesju med seboj. V skladu s tem svoje skulpture pojmuje kot ORGanizme, ki nastajajo z osvobajanjem energij iz kamna, ko so zaključene, pa harmonizirajo energije v prostoru, kjer se nahajajo. Delo, ki ga predstavlja na razstavi, sestavljata dva ORGanizma, Jedro kot duh in Svitek kot materija, ki skupaj  tvorita Enost – novo življenje.

Tudi kiparka Lučka Koščak (1957–2022) je vseskozi verjela, da njene figure ljudi-angelov vzpostavljajo ravnovesja, vendar ne v celotnem univerzumu, pač pa znotraj nas samih. Delo na razstavi – gre za knjigo, ki je nastala posthumno iz originalnih materialov z umetničine samostojne razstave v Hiši kulture z naslovom Dih iz leta 2013 – je na prvi pogled povsem drugačno od ostalih iz njenega opusa, vendar prav tako skuša spodbuditi eno od najbolj naravnih, a skoraj pozabljenih oblik komunikacije – ustvarjanje vezi s samim seboj skozi dih.

Odnos do samega sebe in do drugih je tudi tema, s katero se Luka Širok ukvarja v delu z naslovom Brez obrazi v dimu. Serija treh slik predstavlja »portrete«, ki se prikazujejo in izginjajo iz navidez naključnih barvnih nanosov na pretežno sivem ozadju in so vsakokrat drugačni, odvisno pač od razpoloženja, volje in domišljije gledalca. Na osnovni ravni slike torej govorijo o fluidnosti identitete, o ustvarjanju identitete skozi pogled drugega, o anonimnosti, brezosebnosti ali brezobzirnosti, lahko pa v njih vidimo tudi likovno metaforo za naključnost (ne)obstoja – zdaj nekaj je, že naslednji hip ni več.

Tematika hkratne prisotnosti in odsotnosti zanima tudi kiparko Tejko Pezdirc. Njeno delo z naslovom No small talk je največje in hkrati zadnje v seriji, kjer kot osrednji motiv uporablja kost. Kosti imajo v sebi nekakšno ambivalenco, na eni strani pričajo o propadanju in izginjanju telesa, obenem pa so njegov edini del, ki je ta proces preživel, zato so paradoksalno tudi znak trdovratnosti obstoja kot takšnega. Ta moment skuša umetnica v svojih delih še dodatno poudariti in na ta način omogočiti gledalcu, da v neizogibnosti minevanja uzre lepoto nastajanja nečesa novega.

Povezavo med erosom in tanatosom na svoj način izraža tudi slika Leona Zuodarja z naslovom Red LP. Slika je nastala, podobno kot umetnikova zadnja dela, z reciklažo ostankov starih (poslikanih) platen, ki jih umetnik s pomočjo šivalnega stroja sestavlja v nova ozadja in z ročno izvezenimi motivi v nove zgodbe. Vendar ni samo proces nastanka tisti, ki uteleša recipročnost med omenjenima silnicama, ampak tudi osrednji motiv razprtih ust, ki delujejo hkrati privlačno in grozeče, to pa še dodatno poudarja večpomenska simbolika rdeče barve.

Recipročnost med erosom in tanatosom, vendar na bolj subtilni ravni, zaznamuje tudi diptih Butterfleyes grafične umetnice Sonje Vulpes. Čeprav se njena dela navadno nagibajo na temnejšo stran, je tokrat ravno obratno. Če nas ne prepriča pozitivno vzdušje, žensko telo v igrivem položaju in metulji v njenih očeh, nas dokončno zapelje napis Must be love. Za ljubezen gre, za zaljubljenost, za popolno prepustitev in potopitev v eros, ki nas prevzame in ponese s seboj – tudi za ceno izgube samega sebe.

O povezavi med smrtnostjo posameznega organizma in neuničljivo silo življenja razmišlja tudi Jaka Vatovec v slikarskem diptihu z naslovom Seedless Apple. Diptih na obeh delih prikazuje bolj ali manj abstrahirano formo jabolka, ovito z verigo; na prvem je močnejše in jasnejše jabolko, na drugem veriga. Umetnik torej skuša prikazati nek proces, ki nas preko asociacije na genski inženiring usmerja v razmišljanje o smiselnosti smrti v povezavi z evolucijo.

Pomenski lok razstave zaključuje delo Ive Tratnik z naslovom Like Tears. Slika, podobno kot večina drugih iz njenega opusa, prikazuje vizijo postčloveškega sveta, ki ga naseljujejo žuželke in rastline, medtem ko je človek prisoten zgolj prek svojih ostankov – predmetov, ki jih je nekoč proizvajal in uporabljal – kot stvar med stvarmi. Eden od teh ostankov je tudi umetna inteligenca, ki je že zdavnaj pozabila na svojega stvarnika in v nasprotju z njim zaživela kot »bitje« tega sveta.

Povsem na mestu je zaokrožiti razstavo s sporočilom, da bo tudi brez človeka življenje na svetu obstalo in se razvijalo dalje. Ne glede na to, kako sodelujoči umetniki in umetnice interpretirajo sintagmo vdih izdih, je namreč osnovni namen kustosinje razstave, da vse sodelujoče, vključno z gledalci in gledalkami, povabi k razmisleku, kaj pomeni preprosto – biti.

 

Boštjan Kavčič (1973) je leta 1997 diplomiral iz bančništva in financ na EPF v Mariboru. Naslednje leto je vpisal študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2003 diplomiral in štiri leta kasneje zaključil še podiplomski študij videa in novih medijev. Svoje delo je predstavil v več pomembnih galerijah v Sloveniji in tudi v tujini, zanj je prejel nekaj nagrad in priznanj. Je avtor več javnih skulptur v različnih mestih v Sloveniji. Živi in ustvarja v Rodinah v Beli krajini.

Lučka Koščak (1957–2022) je študirala angleščino, slovenščino in srbohrvaščino na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kjer je leta 1981 tudi diplomirala. Po nekaj letih poučevanja je vpisala študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in po končanem prvem letniku prešla na Ecole supérieure d`art visuel v Ženevi, kjer je leta 1990 diplomirala in dve leti kasneje zaključila še specializacijo iz kreativnosti na smeri tridimenzionalnega izražanja. Svoje delo je predstavila na več kot 50 samostojnih razstavah in številnih skupinskih predstavitvah doma in v tujini. Zanj je prejela več nagrad in priznanj.

Tejka Pezdirc (1985) je diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Med študijem se je izpopolnjevala na Universidad Miguel Hernández de Elche v Španiji. Prejela je nagrado ALUO za posebne dosežke v akademskem letu 2008/09. Svoje delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Med vidnejšimi so Umetnost sanjarjenja, Galerija Miklova hiša, Ribnica (2012), 4.4., Galerija Škuc, Ljubljana (2013), Nema hiša, Galerija Alkatraz, Ljubljana (2018) in 3. trienale mladih umetnikov – Premiere 2015: Čas, razpoloženje, identiteta, Galerija sodobne umetnosti, Celje (2015). Živi in dela med Belo krajino in Ljubljano.

Luka Širok (1982) je študiral slikarstvo na akademiji v Benetkah, kjer je leta 2007 tudi diplomiral. Vse od takrat svoje delo redno predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini, največkrat v Italiji, pa tudi v Nemčiji, Avstriji in drugod. Med drugim je samostojno razstavljal na Gradu Dobrovo (2018), v Galeriji Blok v Beogradu (2019) in Mestni galeriji Nova Gorica (2021) ter se udeležil skupinskih predstavitev Skupina, Fondazione Malutta / Rob Pruitt’s Flea Market, Galleria AplusA, Benetke (2015), Confinis, Vila Nigra, Lago d’ Orta (2017) in Brain-tooling, Forte di Monte Ricco, Pieve di Cadore (2018). Živi in dela v Goriških Brdih.

Iva Tratnik (1980) je leta 2012 magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo. Na področju vizualne umetnosti raziskuje različne umetniške prakse, med njimi tekstilne kolaže, oljna in akrilna platna, skulpturo, risbo, inštalacije in site-specific intervencije. Svoja dela je predstavila v več pomembnih galerijah v Sloveniji in tudi v tujini. Vzporedno se ukvarja s performansom, kjer deluje samostojno ali v začasnih kolektivih. Živi in dela v Celju.

Jaka Vatovec (1989) je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Svoje delo je predstavil na samostojnih razstavah Tetrodotoxin, Hiša kulture, Pivka (2014), Always Rotten, Never Ripe, Kino Šiška, Ljubljana (2015), Pobožična depresija, Galerija P74, Ljubljana (2017), Plevel, Hiša kulture, Pivka (2020) in več skupinskih predstavitvah v Sloveniji in tujini. Izdal je tudi nekaj umetniških publikacij. Živi in dela v Postojni.

Sonja Vulpes (pravo ime Sonja Grdina, 1986) je leta 2011 diplomirala iz likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z grafiko, risbo in umetniškimi publikacijami. Svoje delo je predstavila na samostojnih razstavah Memento mori v Hiši kulture v Pivki (2018), Bittersweet v Galeriji Daeppen v Baslu (2018) in Limbo v MGLC v Ljubljani (2021) ter na več skupinskih razstavah doma in v tujini. Njeno ustvarjanje je razpeto med ateljejem na Krasu in bivališčem v Ljubljani.

Leon Zuodar (1977) je zaključil študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2005 je skupaj z Miho Pernetom ustanovil slikarski tandem Beli sladoled in istoimensko zinovsko založbo, ki se navdušuje nad drugačno, marginalno in eksperimentalno risbo. Za svoje delo sta leta 2011 prejela nagrado skupine OHO. Samostojno se Leon Zuodar ukvarja z risbo, grafiko in sliko. Svoje delo redno predstavlja na razstavah v Sloveniji in tujini, naslikal je nekaj muralov na javnih površinah, udeležil se je več rezidenc, izdal dve knjigi umetnika in številne umetniške publikacije. Živi in dela v Postojni.