Triglav ponovno v dimu in pari

Med pomembnejšimi okroglimi obletnicami, ki se jih velja letos spomniti, gre izpostaviti tudi 200 let železnice; 27. septembra je minilo natanko 200 let od uvedbe prve javne železnice – šlo je za uradno predstavitev inovacije Georgea Stephensona na progi Stockton–Darlington. V zadnjih dveh stoletjih so železnice podolgem in počez prepredle zemljevid sveta, saj predstavljajo enega najpomembnejših transportnih sistemov, na katerem temelji sodobna civilizacija.

V povezavi z zgodovino železnic pa v Sloveniji letos obeležujemo še eno pomembno obletnico – 120 let dokončanja gradnje predorske cevi Bohinjskega predora, saj je bil 1. marca 1905 v obok predora vgrajen zadnji sklepni kamen, kar je pomenilo konec 53 mesecev dolgega, izjemno zahtevnega gradbenega projekta; predor s 6327 metri pa je še vedno najdaljši predor v Republiki Sloveniji.

Organizacija transporta – odvoz izkopane hribine in dovoz vgradnih materialov – je bila ključna pri izgradnji Bohinjskega predora. Arhiv Gorenjskega muzeja

Za gradnjo dolgih predorov je organizacija odvoza odkopne hribine in dovoza vgradnih materialov ključnega pomena. Pri gradnji tako zahtevnega in dolgega predora je graditelj predora uporabil najsodobnejša transportna sredstva – vlake; na obeh straneh je zgradil sistem ozkotirnih prog tirne širine 600 milimetrov ter kupil štiri lokomotive: Triglav in Bohinj, ki sta vozili na bohinjski strani predora, ter Podbrdo in Bača, ki sta vozili na primorski strani.

Z lokomotivo Triglav so v predor dovažali kamnite kvadre za oblaganje predorske cevi. Arhiv Gorenjskega muzeja

V Parku vojaške zgodovine v Pivki se v osnovi ne ukvarjajo z zgodovino železnic, se pa posredno ukvarjajo tudi s to temo, saj so leta 2022 postavili stalno razstavo »Boj v zaledju strelskih jarkov: vojaški transport na soški fronti«, ki obravnava problem oskrbe in transporta armade na visokogorskem ter kraškem bojišču med prvo svetovno vojno. Pri tem so seveda pomembno vlogo odigrale železnice, saj je bilo v industrijski vojni, kot je bila prva svetovna vojna, le z železnicami mogoče prepeljati velikansko število vojakov in dovoljšne količine materiala. Prav zato je bilo na Slovenskem v času trajanja soške fronte od maja 1915 do oktobra 1918 osnovno železniško omrežje deležno velikih nadgradenj, poleg tega pa je bilo zgrajenih še okrog 200 kilometrov vojaških železnic. Raziskovanje transporta med prvo svetovno vojno je tako postala stalna raziskovalna tema v Parku vojaške zgodovine. Pri raziskovanju delovanja in organizacije cesarsko-kraljevih vojaških železnic (k. und k. Heeresfeldbahn) so naleteli tudi na lokomotivo tirne širine 600 milimetrov z oznako RIIId 481, za katero se je izkazalo, da je nekdanji Triglav, ki je v letih 1902–1906 sodeloval pri gradnji Bohinjskega predora in Bohinjske proge. Lokomotivo Triglav je zgradila tovarna Krauss leta 1902 in nosi tovarniško številko 4713. Lokomotiva ima 13 ton in tri vezane pogonske osi ter razvije 75 KM. Bila je najmočnejša in na nek način najpomembnejša lokomotiva pri gradnji predora – njena najvidnejša naloga je bil prevoz kamnitih kvadrov za oblaganje tunelske cevi iz kamnoloma pri Sv. Janezu v Bohinju v tunel. Lokomotiva je bila leta 1906, po odprtju Bohinjske proge, tako kot ostale tri lokomotive prodana. V tem trenutku se še ne ve, kje je vozila nadaljnjih deset let, dokler ni bila 10. julija 1916 »mobilizirana« v cesarsko-kraljevo armado, kjer je kot vojaška lokomotiva dobila oznako RIIId 481. Med vojno je ne najdemo med lokomotivami na soški fronti; vozila je bodisi na vzhodni fronti ali pa nekje v notranjosti cesarstva.

Po koncu vojne je Triglav kupil zasebni lastnik in ga uporabil pri gradnji železniške proge Peggau–Übelbach v Avstriji. Že leta 1920 je bila lokomotiva prepeljana na Madžarsko, kjer je v naslednjih desetletjih vozila po gozdnih železnicah. V začetku šestdesetih let so jo na progi izpodrinile dizelske lokomotive, Triglav pa je postal stacionarni grelni kotel na eni izmed postaj. Leta 1972 je postal last Madžarskega transportnega muzeja, kljub temu pa je še nekajkrat zamenjal lokacijo. Glede na to, da je bil dolgo let postavljen zunaj kot nekakšen spomenik, ga je močno načel zob časa in je bil v zelo slabem stanju. Na srečo so se zanj zavzeli zagnani ljubitelji železniške dediščine, zbrani v Madžarskem združenju prijateljev ozkotirnih železnic, saj je lokomotiva ustrezala njihovi železnici v vasi Kemence in tirnicam s 600 milimetri tirne širine. Z velikimi napori, vztrajnostjo in trdim delom so jo rešili pred propadom ter jo obnovili v vozno stanje. V začetku decembra 2017 so jo pripeljali v Kemence v bližini slovaško-madžarske meje, kjer zdaj vozi turiste po 4,1 kilometra dolgi železniški progi.  

Lokomotiva Triglav je izjemno lepo obnovljena; pri svojih 123 letih je prava lepotica. Kotel lokomotive je prilagojen kurjenju z drvmi, tako da so njeno pogonsko gorivo kar drva iz gozda, ki obdaja progo, vodo pa posadka lokomotive načrpa iz bližnjega potoka. Vožnja s Triglavom je pravo doživetje, ki je obiskovalcem na voljo nekajkrat na mesec. Priporočena je predhodna najava, saj sta vagona s kapaciteto 40 potnikov hitro polna. 

Park vojaške zgodovine je s skrbniki Triglava – Madžarskim združenjem prijateljev ozkotirnih železnic – povezal madžarski kulturni ataše z Lisztovega inštituta v Ljubljani g. Levente Csáki. Predstavniki Parka vojaške zgodovine so se madžarskim kolegom zahvalili in jim čestitali za predano skrb za lokomotivo Triglav. Dogovorili so se, da bodo čez dve leti skupaj proslavili 125-letnico lokomotive Triglav.