Kriza Kominforma opisuje prvi oboroženi spopad v komunističnem svetu po drugi svetovni vojni. To se je zgodilo med Titovo Jugoslavijo in državami pod vodstvom Sovjetske zveze v obdobju med letoma 1948 in 1954. Začne se z razlago procesa “sovjetizacije” nekdanje jugoslovanske partizanske vojske, njenih ambicioznih razvojnih načrtov in njenega vpliva v sosednji Albaniji, Bolgariji in v grški državljanski vojni, kar je pri sovjetskem vodstvu, zlasti Stalinu, vzbujalo vse večje sume. To je spomladi 1948 privedlo do počasne prekinitve medsebojnih vezi in nazadnje do resolucije Kominforma 28. junija 1948. Resolucija je pomenila začetek spora, ki je trajal skoraj sedem let. Komunistični bratje v orožju so postali zagrizeni sovražniki, jugoslovanske meje s komunističnimi državami Albanijo, Bolgarijo, Romunijo in Madžarsko pa frontne črte. Politični spopad je prerasel v odprto sovražnost na mejah: streljanje na mejne stražarje, napadi na mejne prehode, vdori agentov in oboroženih skupin ter nadzor in premiki vojaških enot. Čeprav je Titove Jugoslovane prestrašilo pričakovanje agresije z vzhoda, do invazije ni prišlo, vojna na Korejskem polotoku pa je pozornost Sovjetov in Američanov preusmerila na Daljni vzhod. Na koncu se je spor med Kominformom in Jugoslavijo počasi umiril; s sprejetjem Jugoslavije v program vzajemne obrambne pomoči ZDA novembra 1951 po Stalinovi smrti marca 1953.