Razstava ob 70-letnici madžarske revolucije 1956

V Parku vojaške zgodovine je bila včeraj, 14. oktobra, s krajšo slovesnostjo odprta razstava »1956: revolucija in vojna za osamosvojitev«, ki sta jo pripravila Komite nacionalnega spomina Madžarske in Park vojaške zgodovine v sodelovanju z Lisztovim inštitutom – Madžarskim kulturnim centrom v Ljubljani in Veleposlaništvom Madžarske ob 70-letnici madžarske narodne vstaje leta 1956.

Madžarska revolucija in vojna za samostojnost leta 1956 sta predstavljali tako upor proti komunističnemu terorju kot tudi narodno vstajo za neodvisnost ter osvoboditev izpod sovjetske okupacije. Dvotedensko obdobje ob koncu oktobra in v začetku novembra 1956 je v mednarodnem prostoru najbolj znano poglavje madžarske zgodovine 20. stoletja, v kontekstu hladne vojne pa pomeni tudi pomembno poglavje svetovne zgodovine, saj je revolucija na evropski celini, ki jo je razdvajala železna zavesa, desetletja dolgo predstavljala simbol hrepenenja po svobodi.

Razstava, ki je postavljena na zunanjih kubusih, obiskovalce vodi skozi zgodovinski potek revolucionarnega dogajanja, od surovih življenjskih razmer na Madžarskem pod komunistično oblastjo ter stopnjevanja napetosti do izbruha krvavih spopadov na ulicah madžarskih mest in naposled njihovega brutalnega zatrtja ter neusmiljenih povračilnih ukrepov s strani sovjetskih oblasti. Posebni poglavji sta posvečeni tudi vlogi Josipa Broza – Tita in jugoslovanskega vodstva pri takratnem dogajanju ter vprašanju madžarskih beguncev v Jugoslaviji po zadušitvi uporov na Madžarskem. 

Direktor Parka vojaške zgodovine je na slovesnosti ob odprtju razstave poudaril, da se zgodba madžarske revolucije ni zaključila z njenim zatrtjem jeseni 1956, saj je neomajna želja ljudstva po svobodi in demokraciji tlela vse do konca 80. let prejšnjega stoletja, ko so se z osamosvojitvijo Madžarske naposled uresničili cilji upornikov iz leta 1956. Pri tem je izpostavil paralele s procesom slovenskega osamosvajanja, ki ga je, tako kot na Madžarskem, zaznamovala odločenost ljudi po svobodi in demokraciji, ter izrazil zadovoljstvo, da bo razstava stala na mestu z močnim simbolnim pomenom v kontekstu slovenske osamosvojitve.

Razstavo sta s slovesnim prerezom traku odprla Alojz Peterle, predsednik osamosvojitvene vlade Republike Slovenije, in dr. Géza Jeszenszky, nekdanji madžarski zunanji minister (v letih 1990–1994). Kot je poudaril Alojz Peterle v slavnostnem nagovoru, ima razstava velik pomen, saj je madžarska revolucija leta 1956 zaznamovala pot v demokratično pomlad v državah vzhodno od železne zavese in navdihovala tudi demokratične sile v Sloveniji. Ob tem je izrazil velik poklon vsem zaslužnim, še posebej pa žrtvam, ki so na Madžarskem in drugod po Evropi dali svoja življenja za lepšo prihodnost svojega naroda. Hkrati se je iskreno zahvalil vsem soudeleženim pri pripravi razstave in Parku vojaške zgodovine za njeno postavitev.

Dr. Géza Jeszenszky je zgodovinar, diplomat in nekdanji zunanji minister Madžarske ter živa priča madžarske revolucije leta 1956. Kot petnajstletnik se je udeležil demonstracij v Budimpešti in na lastne oči doživel pretresljive dogodke, ki so zaznamovali madžarsko zgodovino 20. stoletja (slika 1). Ta izkušnja je pomembno vplivala na njegovo poznejše razumevanje svobode in političnih sprememb. Med letoma 1990 in 1994 je kot zunanji minister prve madžarske vlade po koncu komunističnega režima pomembno sodeloval pri utrjevanju madžarske  samostojne zunanje politike, oblikovanju srednjeevropskih povezav in vključevanju Madžarske v evropske integracije. Dr. Jeszenszky je v svojem nagovoru poudaril: »Leto 1956 je bilo zame prelomna življenjska izkušnja. Od 23. oktobra dalje sem se udeležil številnih protestov… zato mi je bilo kasneje onemogočeno nadaljnje izobraževanje in sem se za dve leti pridružil delavskemu razredu. Triintrideset let pozneje sem imel srečo, da sem pričakal konec diktature in da sem lahko v različnih vlogah služil ponovno rojeni madžarski demokraciji. Leto 1956 je navdihnilo praško pomlad, poljsko Solidarnost, žametno revolucijo v Pragi in prelomno leto 1989. Ta prelom pripeljal do svobodnih volitev v Sloveniji in na Hrvaškem leta 1990, te pa so vodile do zahteve po neodvisnosti leta 1991. Madžarska je stala ob strani obema republikama, podpirala njun diplomatski boj za mednarodno priznanje in tako smo pridobili dva zelo dobra prijatelja…«

Dr. Géza Jeszenszky je v svojem govoru tudi poudaril pomen današnjih evropskih povezav in zavezništev, ki zagotavljajo obstoj demokratičnih vrednot, za katere so si leta 1956 prizadevali uporniki na ulicah madžarskih mest.

Slovesnosti ob odprtju razstave so sledila tri predavanja, pri katerih so predavatelji podrobneje predstavili politično in geostrateško ozadje madžarske revolucije leta 1956. Dr. Géza Jeszenszky je v svojem predavanju predstavil svoje doživljanje narodne vstaje ter opisal razmere, zaradi katerih NATO ni posredoval ob sovjetskem zatrtju revolucije na Madžarskem. Dr. Attila Szakolczai, ki je kot zunanji sodelavec sodeloval pri pripravi razstave, je v svojem predavanju predstavil odziv Jugoslavije in njenega vodstva na dogajanje ob madžarski narodni vstaji, dr. Attila Kovacs pa je ob koncu orisal situacijo beguncev iz Madžarske in razložil kako je Jugoslavija organizirala sistem zbirnih centrov in taborišč za začasno namestitev Madžarov, ki so bežali pred represalijami.

Po koncu konference so si udeleženci ogledali celovečerni film režiserke Krisztine Goda z naslovom Svoboda, ljubezen  (Szabadság, szerelem, 2006).