Gozd kot skrivališče, inkubatorji kot poslanstvo – življenje in delo dr. Božene Sernec Logar

Park vojaške zgodovine je prejel zapuščino neonatologinje dr. Božene Sernec Logar, ki je ob koncu lanskega leta svoje mesto našla v »vitrini meseca«.

Božena Sernec se je rodila 25. junija 1914 v ugledni meščanski družini v središču Ljubljane. Njen oče, Dušan Sernec, je bil uveljavljen elektrotehniški inženir in politik. Zaradi službovanja na Gorenjskem, kjer je kot prvi ravnatelj Kranjskih deželnih elektrarn nadziral gradnjo elektrarne Završnica pri Žirovnici, se je družina preselila na Bled, kjer je Božena obiskovala osnovno šolo.

Po uspešno zaključenem srednješolskem izobraževanju na poljanski gimnaziji se je vpisala na Medicinsko fakulteto v Gradcu, po anšlusu študij nadaljevala v Pragi, nazadnje pa v Beogradu, kjer je leta 1940 diplomirala. Po študiju je stažirala v Obči državni bolnici in ženski bolnici v Ljubljani.

Po napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 je bila dr. Božena Sernec ena od prvih zdravnikov, ki so se komaj mesec dni po okupaciji pridružili odporniškemu gibanju. Na sestanku pod vodstvom dr. Aleša Beblerja, so premišljevali, kako med zdravniki razširjati ideje Osvobodilne fronte in zanesljive stanovske kolege pritegniti k sodelovanju. Dr. Sernec je med drugim za partizane zbirala oblačila in sanitetno ter drugo opremo za partizane in jo oddajala v skladišče Romana Goloba na Wolfovi ulici v Ljubljani. Po izdaji so jo 27. novembra 1941 aretirali in jo do t. i. Golobovega procesa zaprli v Kazensko poboljševalni dom na Miklošičevi cesti. Njena vedoželjnost kljub jetništvu ni usahnila – študirala je tudi v celici.

Februarja 1942 je bila obsojena na triletno konfinacijo v taboriščih Treia in Petriolo v italijanski provinci Macerata. V taborišču je srečala Mario de Lucia, učiteljico angleščine škotskega rodu. Ker so slednji zaradi revme vsakdanja opravila in celo osebna higiena predstavljali napor, ji je Božena priskočila na pomoč, Škotinja pa ji je v zameno pomagala pri učenju angleščine. Božena je z novimi besedami polnila zvezke in popisala številne listke, svoje znanje pa je poglabljala celo s prevajanjem Shakespearovih del.

Po kapitulaciji Kraljevine Italije septembra 1943 je tako kot več sto Jugoslovanov in več tisoč Britancev ter Američanov iz različnih taborišč v srednji Italiji dr. Sernec zapustila taborišče Petriolo. Mesece se je skrivala na kmetijah ob vznožju Apeninov, kjer se je preživljala z zdravljenjem kmetov. Tam je med drugim zdravila tudi rojaka Valentina (Tineta) Logarja, ki je bolehal za krvavo grižo. Spomladi 1944 sta bila spet prisiljena bežati, saj so jima kmetje zaradi strahu pred fašističnim nasiljem odrekli svoje gostoljubje.

Vojne razmere so dr. Sernec vodile iz Ljubljane v osrčje italijanskega polotoka, od koder je prispela v Kočevski rog. Vir: Park vojaške zgodovine.

Ob koncu junija 1944 je Radio Svobodna Jugoslavija pozval ubežnike, da se javijo v Bariju – Božena in Tine sta tja z zavezniškimi tovornjaki ter vlaki prispela v začetku julija. Tine je delal v partizanski tiskarni v Gravini, Boženo pa so poslali v bližnje mestece Andria. Sanitetna misija baze glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije jo je najprej poslala na delo v Mobile Military Hospital, nato pa v zavezniško bolnišnico 64th English General Hospital, kjer je delala do oktobra 1944. Bolnišnica je imela svoje prostore v šoli in uradih ter je bila razdeljena na interni, kirurški in stomatološki oddelek. Ameriški zdravniki so bili vsaj sprva zadržani glede sposobnosti in znanja slovenskih kolegov, vse dokler ti niso dokazali svojih trdoživosti, iznajdljivosti in spretnosti. Tako so si njihovo spoštovanje zaslužili šele po tem, ko so sami uspešno izvedli zahtevno operacijo odstranitve izstrelka iz hrbteničnega mozga, za katero so ameriški zdravniki zmotno domnevali, da ni mogoča. Boženino znanje angleščine ji je omogočalo, da je lahko brez težav opisovala potek operacije. Dr. Sernec je bila tako predana skrbi za bolnike, da si je zaradi nenehnega preverjanja njihovega stanja prislužila neodobravanje medicinskih sester. Kljub temu, da je v zavezniški bolnišnici vestno skrbela za 40 jugoslovanskih ranjencev, si je želela v domovino.

Jeseni 1944 jo je Sanitetna misija v Bariju poslala na osvobojeno ozemlje Slovenije – v zavetju kočevskega pragozda je njeno letalo pristalo sredi oktobra 1944. Tam so bili dve leti prej z ustanovitvijo prve postojanke, ki jo je vodil dr. Pavel Lunaček – Igor, osnovani zametki Slovenske centralne vojne partizanske bolnišnice (SCVPB), v okviru katere je do konca vojne delovalo 24 postojank. Dr. Sernec je najprej delala v postojanki Zgornji Hrastnik, kjer so oskrbovali težje ranjence, ki so potrebovali kirurške posege. Barake partizanske bolnice, skrite globoko v osrčju Kočevskega roga, so se ji zdele luksuzne v primerjavi s tistimi, v katerih so se pod vrhovi Apeninov skrivali pred fašisti. V prvih tednih po prihodu se ni spoprijemala s kirurgijo, temveč s porodništvom. Pozno jeseni 1944 je bila dr. Sernec premeščena v postojanko Spodnji Hrastnik, kjer je od dr. Božene Grosman – Vide prevzela njeno vodenje. Od 1. februarja 1945 pa vse do konca vojne je vodila bolnico Jelendol, marca istega leta pa se je za mesec dni posvetila opravljanju sanitetnega tečaja v Črnomlju, ki ga je opravilo vseh šestnajst udeležencev. V nekaj tednih, ko je bila odsotna, je bila ves čas v skrbeh za svoje ranjence. Vseeno pa je kopnenje snega v naslednjih dveh mesecih s seboj prineslo tudi pričakovanje konca druge svetovne vojne. Dr. Sernec so nekaj dni po koncu spopadov poverili, da v ljubljanski Vojni bolnici Mladika oskrbi najhuje ranjene partizane, ki so jih pripeljali iz Trsta. V domovino se je vrnil tudi Tine – poročila sta se sredi junija 1945.

Skrb za ranjence, še posebej kirurgija, je v vojnih razmerah sredi gozdov terjala izdaten napor, veliko mero iznajdljivosti, zlasti pa dobro sodelovanje med zdravniškim kadrom. Vir: Tine Logar.

Jeseni 1945 je bila demobilizirana in se zaposlila na Pediatrični kliniki v Ljubljani, čez dve leti pa je svojo poklicno pot nadaljevala na neonatološkem oddelku Ginekološke klinike v Ljubljani, kjer se je med drugim posvečala zdravljenju hipoksije (nizke prekrvljenosti tkiv s kisikom) pri novorojencih in pridobivanju sodobnih inkubatorjev, s katerimi so nadomestili lesene. V 60. in 70. letih se je kot primarijka med drugim posvetila tudi večletnim mednarodnim znanstvenoraziskovalnim projektom, pri čemer ji je nedvomno pomagalo suvereno znanje angleščine – relikt konfinacije v Italiji. Leta 1970 je na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani doktorirala z disertacijo Hypoxia neonati, leta 1998 pa za svoje delo prejela Derčevo priznanje, nagrado za življenjsko delo v slovenski pediatriji.

Dr. Božena Sernec – Logar med skrbnim zdravljenjem novorojencev. Vir: Tine Logar.

Njeno povojno življenje je zaznamovala neutrudna skrb za novorojence navkljub stalnemu nadzoru, ki mu je bila podvržena, po tem, ko so v času jugoslovanskega spora z Informbirojem njenega moža za sedem mesecev zaprli na Goli otok, ona pa je ostala sama z malčico in dojenčico. V težkem obdobju jo je pod svoje okrilje vzel dr. Pavel Lunaček, direktor Ginekološke klinike, sama pa je še bolj predano opravljala svoje poslanstvo.

Božena Sernec – Logar je zaradi srčne oslabitve umrla 11. decembra 1997, a njena zapuščina živi dalje – kot dediščina zdravnice, ki je sredi kočevskih gozdov zdravila vojne ranjence, v povojni Ljubljani pa soustvarila temelje slovenske neonatologije in skrbela za ogrožene ter nedonošene otroke.

Vitrina meseca v Parku vojaške zgodovine

Image 1 of 4

Decembra 2025 je bila v Parku vojaške zgodovine postavljena nova "vitrina meseca", posvečena neonatologinji dr. Boženi Sernec Logar.

Vitrino meseca, ki bo na ogled do aprila, je pripravila Nika Česnik.