Brzostrelka Gorenje MGV-176 22LR           

3.maj 2022

Zamisel o proizvodnji lastnega orožja je v Socialistični republiki Sloveniji zaživela že takoj po drugi svetovni vojni, a je imelo v Jugoslaviji monopol na tem področju podjetje Crvena zastava iz Kragujevca. Ob podpori republiškega vodstva se je v osemdesetih letih zamisel kljub temu uresničila. Oktobra 1989 je slovensko podjetje Gorenje v Tacnu strokovni javnosti in domačim izvedencem predstavilo avtomatsko puško MGV-176. Brzostrelko je v osemdesetih letih sprva razvijalo podjetje Gorenje iz Velenja, pozneje pa je njeno proizvodnjo prevzelo podjetje Orbis. Pomen oznake MGV ni popolnoma jasen, lahko bi pomenila ʼMachine Gun Velenjeʼ ali ʼMaschinen Gewehr Velenjeʼ, vendar gre najverjetneje za kratico poimenovanja ʼModel Gorenje Velenjeʼ. Teritorialci in splošna javnost pa so oznaki MGV dali hudomušen pomen “mali gospodinjski vrtalnik”. 

Vir: Novi tednik NT&RC, 22. 2. 1990, št. 8, str. 1

(Vir: Novi tednik NT&RC, 22. 2. 1990, št. 8, str. 1)

Proizvajalec je navdih za izdelavo prve slovenske avtomatske puške dobil pri puški American-180, kar se kaže že v njuni vizualni podobnosti. Po drugi strani se orožji med sabo najbolj razlikujeta v osnovni opremi in materialu. Puška American-180 je bila zasnovana že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in prvotno izdelana iz lesa, plastike, železa ter aluminija. Model MGV pa je bil proizvajan iz sodobnejših materialov, povečini iz odporne plastike, zato je bil bistveno lažji. Eno od glavnih razlik med puškama je predstavljala tudi varovalka za izbiranje načina streljanja. Ameriški model je dobil varovalko šele pozno v svoji razvojni dobi, medtem ko je imela puška MGV že od začetka možnost za polavtomatsko in avtomatsko uporabo kot tudi varovalo.

Primerjava pušk American-180 (zgoraj) in MGV-176 (spodaj)  Vir: https://pin.it/3LZSn4P, dostopno: 17. 1. 2022

Primerjava pušk American-180 (zgoraj) in MGV-176 (spodaj) (Vir: https://pin.it/3LZSn4P, dostopno: 17. 1. 2022)

Avtomatska puška MGV-176 naj bi bila izredno uporabna in učinkovita zaradi možnosti hitrega rafalnega streljanja. Plastični nabojnik na vrhu puške je vseboval 176 nabojev kalibra 5,6 mm, pri čemer je bilo v eni minuti teoretično mogoče izstreliti med 1200 in 1600 nabojev, torej 20 na sekundo. Začetna hitrost izstreljene krogle je bila 360 m/s. Tako kot nabojnik je bila tudi večina ostalih delov izdelana iz plastike, zaradi česar je bila puška izredno lahka. S praznim nabojnikom je tehtala 2,88 kg, s polnim pa 3,45 kg. Dolžina puške z zloženim kopitom je bila 48 cm, z odprtim pa 74,7 cm. Orožje je imelo tudi možnost uporabe dušilca, dokupiti pa je bilo mogoče celo lasersko merilno napravo. Puška je bila namenjena policijski in vojaški uporabi za boj na razdaljah do 150 metrov, tako na odprtem terenu kot v urbanih okoljih.      

Brzostrelka MGV-176 je bila sestavljena iz sedmih osnovnih sklopov: bobna, vzmetnega mehanizma, zaklepišča z oblogo cevi, cevi, zaklepa, povratno-udarne vzmeti z vodilom in ročaja s sprožilnim mehanizmom. Merek na sprednjem delu cevi je bil del obloge cevi, merek na zadnji strani puške pa se je namestil s pomočjo vzdolžnega vodila, pri čemer je bilo izdelanih več različic merkov. Puška je imela na levi strani ročno napenjanje, ki je bilo ob streljanju statično. Njen zaklep je imel v preseku obliko štirikotnika z vgrajeno iglo. Na vrhu cevi je bil prostor za namestitev nabojnika, v katerem so bili naboji razvrščeni v tri vrste. Prvotno je imel nabojnik kapaciteto za 176 nabojev, ob njegovi nadgradnji z utrditvijo notranje stene pa je sprejel le 161 nabojev.

Zaboj brzostrelke MGV-176  (Hrani: Park vojaške zgodovine Pivka)

Zaboj brzostrelke MGV-176 (Hrani: Park vojaške zgodovine Pivka)

Po predstavitvi brzostrelke leta 1989 jih je kot prva začela uporabljati posebna enota Milice, leta 1990 pa tudi Teritorialna obramba, sprva v  30. razvojni skupini (kasnejši MORiS). Večje količine tega orožja so v Teritorialni obrambi pridobili oktobra 1990. Na postroju 30. razvojne skupine v Kočevski Reki 17. decembra 1990, kjer so se prvič predstavile slovenske oborožene sile, je bila nova brzostrelka prisotna v prvih vrstah. Propagiranje prvega slovenskega orožja so dodatno spodbudile številne objave na naslovnicah revij in v časopisnih člankih. Na jugoslovanski strani je proizvodnja puške sprožila številne kritike in nezadovoljstvo, saj je pomenila morebiten razvoj industrije z orožjem v Socialistični republiki Sloveniji.

Postroj v Kočevski Reki, 17. 12. 1990  (Foto: Marjan Garbajs, hrani: Park vojaške zgodovine Pivka)

Postroj v Kočevski Reki, 17. 12. 1990 (Foto: Marjan Garbajs, hrani: Park vojaške zgodovine Pivka)

Brzostrelka je imela tudi več pomanjkljivosti. Največji problem v času jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih je predstavljala predvsem dobava kakovostnega streliva, saj slednjega ni bilo v skladiščih JLA, strelivo lokalne proizvodnje je bilo bistveno slabše kakovosti, tuje pa težje dosegljivo. Slabša kakovost streliva je po navadi pomenila težave s cevjo, v kateri je prihajalo do zastojev. Zaradi kadence, velike hitrosti in visoke temperature se je v cevi nabiral svinec. Pri domačem strelivu je v cevi nevšečnosti povzročal tudi vosek, s katerim so bili premazani naboji domače izdelave. Težave niso bile povezane le z naboji, ampak tudi s celotnim sistemom vrtenja nabojnika in odpiranja zaklepa. Pogosto se je zgodilo, da naboj v zaklep sploh ni vstopil. Tudi samo polnjenje nabojnika ni bilo najlažje, saj se je na terenu v nabojniku lahko nabrala umazanija, ki je povečala možnost zastoja.  

V teoriji je bila brzostrelka veliko boljša od ostalega primerljivega orožja, narejena je bila namreč iz najmodernejših materialov tistega časa, imela visoko hitrost streljanja in uporabnikom omogočala visoko mobilnost. Teorija pa se ni odrazila v praksi, saj je bila njena dejanska uporabnost precej manjša od pričakovane.     

Puško so bolj izrazito uporabljali na Hrvaškem v času osamosvojitvene vojne, kjer so jih kljub pomanjkljivostim, ki so se pokazale v letu 1991, poskušali pridobiti čim več. Ob formaciji hrvaške kopenske vojske pa so puške MGV zamenjali z bolj uveljavljenimi in preizkušenimi brzostrelkami kalibra 9 mm. 

Brzostrelke MGV-176 v vojski danes ne uporabljajo več, zelo pa je zaželena med zbiralci orožja. V Parku vojaške zgodovine Pivka si jo je mogoče ogledati na stalni razstavi »Pot v samostojnost«.

MGV-176 v Parku vojaške zgodovine Pivka (Foto: Peter Požar/Park vojaške zgodovine Pivka)

MGV-176 v Parku vojaške zgodovine Pivka (Lastnik eksponata: VMSV; foto: Peter Požar/Park vojaške zgodovine Pivka)

Avtor: Peter Požar

 

Viri:  

– Ravbar, Matjaž: 30 let brzostrelke MGV: katalog razstave. Vojaški muzej Slovenske vojske, Center vojaških šol, 2020.

– Novi tednik NT&RC, 22. 2. 1990, št. 8.

– Novi tednik NT&RC, 18. 10. 1990, št. 42.

– Novi tednik NT&RC, 28. 12. 1989, št. 52.

– Nova doba, 26. 12. 1990, št. 7.   

Spletni viri:   

– Slika: Primerjava z American-180: https://pin.it/3LZSn4P, dostopno: 1. 4. 2022.

– The Rimfire Report: The MGV-176 22LR Submachine Gun: https://www.thefirearmblog.com/blog/2020/06/15/mgv-176-22lr-submachine-gun/, dostopno: 1. 4. 2022.