Obveščamo vas, da ostaja zaradi prenovitvenih del Park vojaške zgodovine ta vikend še zaprt, svoja vrata pa ponovno odpira v ponedeljek, 25. januarja 2021!

Muzejske zbirke in razstave bodo do konca januarja na ogled po prilagojenem urniku, in sicer vsak dan med 10. in 14. uro

Iz preventivnih razlogov se ogledi notranjosti podmornice do nadaljnjega ne bodo izvajali, ravno tako ostaja do preklica zaprt dostop do simulatorja letenja z letalom MiG-21.  

Skladno z aktualnimi navodili ostajata zaprti tudi muzejska trgovina Magazin in restavracija Kantina Pivka.   

Prosimo, da se na obisk muzeja odpravite zdravi, brez akutnih znakov prehladnih obolenj. Obiskovalci morajo skladno z navodili stroke med obiskom v notranjih prostorih obvezno uporabljati zaščitne maske. Obiskovalce naprošamo, da pri nakupu vstopnic, med ogledom in ob uporabi sanitarij spoštujejo varnostno razdaljo (2 metra) ter druge ukrepe in navodila zaposlenih za preprečevanje okužb. Ob obisku je potrebno upoštevati higieno kašlja ter se držati načel pravilnega umivanja in razkuževanja rok. Razkužila za roke bodo obiskovalcem na voljo na izpostavljenih mestih. Obiskovalce prosimo, da se v kompleksu ne zadržujejo v večjih skupinah na enem mestu. Zaposleni v Parku vojaške zgodovine bodo večkrat dnevno poskrbeli za razkuževanje površin in prostorov, kjer se zadržujejo obiskovalci, ter dosledno izvajali zaščitne ukrepe za zagotavljanje varnosti obiskovalcev.     

Veselimo se vašega obiska, ki bo s skupnim spoštovanjem navodil in upoštevanjem ukrepov varen tako za obiskovalce kot zaposlene.

Hvaležni bomo za najavo vašega obiska na 031 775 002!

Vabljeni!    

Kljub končnemu zmagoslavju sovjetske Rdeče armade v drugi svetovni vojni so trezne povojne analize nakazale marsikatere pomanjkljivosti in slabosti njenega delovanja, zlasti v luči hudih človeških in materialnih izgub. Da krvave lekcije pravkar končanega globalnega spopada ne bi bile zaman, so bile nujne spremembe tako v doktrini Rdeče armade kot v pospešenem razvoju ter uvajanju nove oborožitve. Ta občutek nujnosti je še stopnjevala rast nezaupanja med nekdanjimi zaveznicami in verjetnostjo, da lahko hladna vojna hitro preraste v nov, odprt »vroč« konflikt na Stari celini.

Plavajoči tank PT-76 v zbirki Parka vojaške zgodovine. Foto: Simon Avsec

Eden izmed naukov, do katerih je prišla Rdeča armada pri svojem napredovanju proti zahodu, je bilo spoznanje, da je prečkanje rek v veliki meri upočasnjevalo napredovanje in tako onemogočalo izkoriščanje dejavnika presenečenja ter premoči proti oslabljenim nemškim enotam. Te so povzročale številne preglavice sovjetskim enotam, sploh če so trdovratno branile rečne bregove in ogrožale prečkanje rek ter vzpostavitev mostišča, preden je inženirskim enotam uspelo postaviti pontonske mostove ali prepeljati tanke. Ti so nato nasprotnika potisnili stran od mostišča in omogočili prečkanje preostalim silam. Vsaka takšna operacija je bila logistično izjemno zahtevna, vedno pa je obstajala tudi nevarnost protinapada nasprotnika in uničenja mostišča in enot, ki so bile v tej fazi najbolj ranljive.

Rešitev težave se je nakazovala z razvojem popolnoma novega lahkega tanka, ki bi bil namenjen izvidniškim nalogam, njegova zasnova pa bi omogočala prečkanja vodnih ovir brez posebne predpriprave. Podane so bile številne idejne zamisli, kot najperspektivnejši pa je izstopal projekt vozila Objekt 740, katerega prototip je bil dokončan leta 1950. To vozilo je odlikovala enostavna zasnova, dokaj solidna mobilnost in takrat inovativni sistem plovbe na vodi. Na vozilu so namreč uporabili sistem dveh vodno-reakcijskih pogonov. Pogonska vijaka (ki sta na zadnjem delu vozila, na levem in desnem boku) srkata vodo ter jo potiskata skozi cevi proti izhodnim šobam, ki se nahajajo na zadnjem delu. Voznik v vodi tako krmari z zapiranjem ali odpiranjem leve ali desne šobe na zadku vozila. Sistem se je izkazal kot izjemno domiseln in praktičen.

Škatlasta oblika PT-76 je pripomogla k dobrim plovnim lastnostim. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine

Obsežna testiranja prototipov so, z manjšimi popravki, potrdila pravilnost konstrukcijskih rešitev. Vozilo je tako sredi leta 1951 dobilo oznako PT-76 (PT označuje »plavayushchiy tank« oziroma »plavajoči tank«), serijsko proizvodnjo pa so pričeli leta 1953 v takratni Stalingrajski tovarni traktorjev (1961 je bila preimenovana v Volgogradsko tovarno traktorjev). Leta 1958 je sledila posodobitev vozila, ki je dobilo novo oznako PT-76B in kot takšno postalo glavni izvidniški tank ne le Sovjetske zveze in članic Varšavskega pakta, temveč številnih zaveznic po vsem svetu. Samo podvozje vozila je bilo bodisi neposredno bodisi s prilagoditvami uporabljeno za številne druge namene, kot je npr. družina oklepnih transporterjev BTR-50 ali specializirana namenska vozila (ASU-85, ZSU-23-4, idt.).

Izhodne šobe na zadku vozila so omogočale plovbo in krmarjenje v vodi. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine

PT-76 ima tri člane posadke, voznika v prednjem delu ter poveljnika in polnilca v zadnjem delu. Poveljnik istočasno opravlja tudi funkcijo namerilca. Zaradi zahtevane plovnosti je trup vozila iz škatlaste oblike izdelan iz varjenih jeklenih plošč debeline med 7 in 20 mm, na prednji strani pa je valobran, ki se pred plovbo dvigne ročno. Osnovno oborožitev v različici PT-76B predstavlja top D-56TS kalibra 76,2 mm (od tu oznaka 76) in sovprežni mitraljez kalibra 7,62 mm. Bojni komplet vsebuje 40 granat, največja hitrost streljanja pa dosega 6–8 granat v minuti. Zanimiva rešitev je enojni ovalni pokrov na vrhu kupole, skozi katerega v vozilo vstopata tako poveljnik kot polnilec. Omenjeno rešitev so imele tudi prve različice znamenitega sovjetskega tanka T-34, vendar je bila kasneje opuščena kot nepraktična. Zaradi samega namena vozila je bilo jasno, da sta tako zaščita kot oborožitev v celoti podrejena mobilnosti in plovnosti vozila. V vodi je PT-76 sicer dosegel hitrost 10,2 km/h in imel 120 km doseg plovbe, med katero je lahko brez zadržkov uporabljal vso oborožitev.

Kupola PT-76 z enotnim ovalnim pokrovom na vrhu. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine

PT-76 je sodeloval v številnih konfliktih po vsem svetu, najbolj znana pa je njegova uporaba v vietnamski vojni, kjer je razmočen in težko prehoden teren onemogočal razširjeno uporabno klasičnih tankov. Severnovietnamska vojska je s pridom uporabljala amfibijske sposobnosti vozila za nenadne napade na nasprotnika. Vendar so se spopadi s nasprotnikovimi tanki, skorajda brez izjeme, slabo končali za slabo oborožen in še slabše zaščiten PT-76. Poudariti je treba, da se tudi preostalemu oklepu Severnega Vietnama ni godilo dosti bolje. Vse prednosti tanka PT-76 je bistveno bolje uporabila Indija v spopadih s Pakistanom v letih 1965 in 1971, ko je z domiselno taktiko zadala hude izgube številčnejšemu nasprotniku.

Jugoslovanska ljudska armada je leta 1968 sprejela v uporabo 63 tankov PT-76B in z njimi opremila predvsem oklepne ter mehanizirane brigade. V sestavi takšnih enot je bila načeloma izvidniška četa, ki jo je sestavljal vod lahkih tankov PT-76 (3 vozila), vod oklepnih izvidniških avtomobilov BRDM-2 (3 vozila) in motorizirani izvidniški vod, ki je imel navadno transportna vozila pinzgauer. Pri začetnem šolanju so sodelovali tudi sovjetski inštruktorji, šolanje vodne plovbe pa je najprej potekalo na rekah Vrbas in Sava, kasneje pa se je izvajalo na znamenitem poligonu Manjača v Bosni. V Sloveniji je imela vod (3 vozila) tankov PT-76 1. oklepna brigada na Vrhniki, ki je leta 1991 imela v svoji sestavi takrat tudi najsodobnejše tanke M-84. 27. junija 1991 je izvidniška četa 1. oklepne brigade JLA dobila ukaz za premik v smeri Vrhnika-Ljubljana-Kranj, končni cilj pa naj bi bila zasedba mejnih prehodov Rateče, Korensko sedlo, Ljubelj, Jezersko in Hrušica na meji z Avstrijo. En tank je z mešano kolono vozil prišel do mejnega prehoda Rateče, dva tanka PT-76 pa je JLA uporabila v poskusu zasedbe prehoda Karavanke. Na Karavankah se je vnel spopad med obema stranema, uporabljeni sta bila tudi oba lahka tanka PT-76, ki sta bila tudi zadeta s strani TO, vendar brez resnejših posledic. 1. julija se je JLA vdala tako na Ratečah kot Karavankah, vsi trije tanki pa so bili zaseženi s strani TO. Eden izmed njih je danes razstavljen v Parku vojaške zgodovine.

Teritorialci pred enim izmed zajetih PT-76 na letališču Brnik, avgusta 1991. Foto: arhiv Zvone Razinger

V spopadih na območju nekdanje Jugoslavije je bil PT-76 uporabljen predvsem kot sredstvo ognjene podpore in ne v predvideni izvidniški vlogi. Vozilo je bilo zastarelo, predvsem pa preveč ranljivo na skorajda vsa protioklepna orožja. Kljub vsemu se zgodba PT-76 še ni popolnoma končala, saj ga uporabljajo še številne države po svetu, sploh tiste, ki cenijo dejstvo, da se jekleni posebnež bistveno bolje znajde v vodi kot na kopnem.

Avtor: Boštjan Kurent, strokovni vodja PVZ

Park vojaške zgodovine vstopa v leto 2021, ko obeležujemo 30. obletnico samostojnosti Republike Slovenije, bogatejši za nov, dragocen eksponat – reševalno vozilo Mercedes Benz 230-BINZ, ki ga je za muzejsko predstavitev Parku podaril Zdravstveni dom Velenje. Reševalno vozilo je umeščeno v osrednjo scensko postavitev na razstavi Pot v samostojnost in bo tako nakazovalo pomembno vlogo, ki so jo v vojni za Slovenijo odigrali reševalci in drugo zdravstveno osebje.

Vozilo je bilo narejeno in predelano v reševalno vozilo v podjetju BINZ v kraju Lorch v Nemčiji pred natanko petdesetimi leti. Istega leta ga je pridobil Velenjski zdravstveni dom. Za tiste čase je bilo to reševalno vozilo iskano blago med reševalnimi vozili, skratka velika želja vsake reševalne postaje. Vozilo je bilo iz Beograda prepeljano v podjetje Autocommerce Ljubljana za namen prodaje. Velenju je s pomočjo takratnega vodstva Zdravstvenega doma Velenje in ob veliki podpori gospodarstva, uspelo kupiti to vozilo in ga pripeljati v Zdravstveni dom Velenje. Vozilo je bilo takrat, in je še danes, ponos Reševalne službe Zdravstvenega doma Velenje. Omeniti je potrebno, da sta bili še dve takšni vozili v Ljubljani in eno v Mariboru.

 

Reševalno vozilo je bilo za tiste čase vrhunsko predelano in opremljeno z medicinsko opremo. Glede opreme je potrebno omeniti električni aspirator, nosila za poškodbo hrbtenice, dodatke h glavni postelji za ginekološke posege in porode, kardiološki stol, tirnico z dodatno posteljo, opremo za posege v prometnih nesrečah, imobilizacijske pripomočke, pritrdišča za infuzijske tekočine, dozatorje kisika s pripadajočo opremo in jeklenki, sanitetni material v lesenem kovčku in še veliko drobne medicinske opreme.

Osnovno vozilo poganja šest valjni linijski bencinski motor z dvema dvojnima uplinjačema znamke SOLEX in gibno prostornino 2292 ccm, ter močjo 88 KW pri 5200 obratih na minuto. Ima vgrajen štiristopenjski menjalnik s pogonom na zadnja kolesa. Zavore spredaj in zadaj so kolutne. Vzmetenje sprednje preme je klasično s spiralnimi vzmetmi, zadnji premi pa je dodano hidravlično-pnevmatsko vzmetenje, ki skupaj z ostalimi sklopi podvozja omogoča umirjeno in varno vožnjo za bolnika.

Kljub temu da ima vozilo prevoženih 500.000 km, je izjemno dobro ohranjeno in je njegova umestitev v muzejsko zbirko pomembna tudi z vidika ohranjanje tehnične dediščine.

Reševalno vozilo leta 1991 ni bilo neposredno na prizorišču spopadov, je pa bilo v pripravljenosti. Za prevoz ranjencev je bil zato na strehi vozila dodan velik rdeč križ.

Zdravstvenemu domu Velenje ter takratnima vodjema reševalne službe gospodu Brunu Žverku, ki je vozilo pripeljal v Velenje in zanj skrbel do leta 1987, ter gospodu Jožetu Zapušku, ki je za vozilo skrbel od leta 1987 do leta 2005, velja ob tem čestitati, da so skozi vsa ta leta ohranili tako imenitno vozilo kot zgodovinsko in tehnično dediščino. Posebna zahvala pa velja dolgoletnemu skrbniku vozila, vodji reševalne službe Zdravstvenega doma Velenje, gospodu Damijanu Ločičniku, ki je bil tudi pobudnik muzejske donacije. Prav tako gre posebna zahvala vodstvu Zdravstvenega doma direktorju mag. Janku Šteharniku in pomočnici direktorja dipl. med. s., dipl. upr. org. Tanji Kontič za izvedbo donacije in s tem trajno ohranitev tega zgodovinskega vozila v nacionalni zakladnici.

Pogosto prezrta vloga zdravstvene službe v vojni za Slovenijo je z umestitvijo reševalnega vozila v obstoječo muzejsko razstavo dobila vsaj simbolično predstavitev in se pridružuje vozilom policije in gasilcev.

Pravo naključje pa je, da je velenjsko reševalno vozilo v razstavi postavljeno v neposredni bližini helikopterja Gazela z oznako TO 001 VELENJE, ki je eden glavnih eksponatov muzejske predstavitve osamosvojitvene vojne 1991.

Prispevek RTV SLO: https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174748022?s=mmc

Imetniki darilnih bonov, ki jih zaradi zaprtosti Parka vojaške zgodovine ob izbruhu koronavirusa ne morete izkoristiti pred iztekom njihove veljavnosti, si boste lahko muzejske zbirke in razstave z njimi ogledali tudi naknadno.
Darilnim bonom za obisk Parka vojaške zgodovine z datumom poteka 31. december 2020 se veljavnost samodejno podaljša do 30. junija 2021, z datumom poteka kadarkoli v letu 2021 pa do konca leta 2021.

Obiskovalce obveščamo, da bo zaradi prenovitvenih del Park vojaške zgodovine ta in predvidoma naslednji teden še zaprt za obiskovalce.

Termin ponovnega odprtja Parka vojaške zgodovine bo sporočen naknadno na spletni strani.

Hvala za razumevanje!​

Vesele božične praznike, v novem letu 2021 pa obilo zdravja, sreče, zadovoljstva in miru.