V soboto, 29. novembra, je Društvo prijateljev Parka vojaške zgodovine Pivka organiziralo izlet v Istro, natančneje v Pulj. Avtobus je udeležence v zgodnjih jutranjih urah odpeljal najprej do Vižinade, kjer je bil predviden prvi postanek.

Filmska zgodovina Vižinade
 

V organizaciji Turistične skupnosti občine Vižinada (Turistička zajednica općine Vižinada) jih je na voden ogled centra za obiskovalce »Maraston« popeljala tamkajšnja direktorica, gospa Lidija Brdarić. V sklopu centra deluje razstava »Kelly’s Heroes«, ki govori o snemanju hollywoodskega filma Kellyjevi heroji (Kelly’s Heroes). Film s Clintom Eastwoodom v glavni vlogi je bil posnet prav v Vižinadi leta 1969, leto kasneje pa je prišel na velika platna. Vojna komična drama je takrat dodobra pretresla življenje sicer mirne vasice in njen utrip postavila na glavo.

Po ogledu razstave je gospa Lidija izletnike popeljala še do bližnje cerkvice, kjer so bile prav med snemanjem filma odkrite freske, ki so bile prej skrite pod ometom. Vižinada je namreč dobila novo cerkev, stara pa je ustvarjalcem filma služila kot priročno skladišče. Zaradi pogostega premikanja težke filmske opreme je prišlo do poškodbe ometa, pod katerim so se prikazale dragocene poslikave. Danes se cerkvica še naprej obnavlja, v načrtu pa je tudi celovita ureditev središča vasi, da se ji povrneta nekdanji sijaj in podoba. 

Pomorska dediščina v Pulju
 

Pot je udeležence vodila naprej do Pulja, kjer so se najprej ustavili v muzejski zbirki Gallerion. Gre za zbirko, posvečeno pomorski preteklosti Jadrana, predvsem obdobju avstro-ogrske mornarice. Na ogled je več kot 30 večjih in približno 300 manjših maket – od jadrnic, križark in bojnih ladij do podmornic in hidroplanov. Poleg maket so razstavljeni tudi predmeti iz pomorske zgodovine: mornariške uniforme, kape, osebna oprema, orožje ter spominki, ki so jih pomorščaki prinesli s svojih potovanj.

Poseben poudarek razstave je namenjen znanim dogodkom, med drugim bitki pri Visu (Lissa) in tragični zgodbi potopljenega parnika Baron Gautsch. Po ogledu so imeli udeleženci čas za individualno raziskovanje Pulja.

Mornariško pokopališče in arhitekturni biseri
 

Popoldanski del je bil namenjen obisku Mornariškega pokopališča na Stoji. Po pokopališču je skupino vodil lokalni poznavalec, gospod Josip Vretenar, ki se je potrudil vodenje izvesti v slovenskem jeziku.

V času, ko je Pulj cvetel pod avstro-ogrsko vladavino, je hitro raslo tudi število prebivalcev, z njim pa potreba po novih javnih površinah. Ministrstvo mornarice je za potrebe pokopov kupilo štiri tisoč kvadratnih metrov zemlje. Do leta 1870 so vse pokojnike pokopavali skupaj, kasneje pa so zaradi higienskih razlogov s to prakso prenehali. Danes se pokopališče razprostira na več kot 22 tisoč kvadratnih metrih, kjer počiva okrog 150 tisoč ljudi. Tu so pokopane tudi žrtve nesreče parnika Baron Gautsch, o katerem so udeležencinekaj izvedeli že v zbirki Gallerion. Pokopališče je ohranilo svojo urbanistično-arhitekturno obliko in je od leta 1960 uvrščeno na seznam spominske dediščine pod zaščito Haaške konvencije.

Izlet se je zaključil s panoramsko vožnjo pod vodstvom gospoda Vinka Avsenaka, ki je na avtobusu pripravil zanimivo predavanje. Avtobus je zapeljal do bližnje ulice z vilami nekdanjih poveljnikov in pomembnih osebnosti. Te stavbe danes žal kažejo klavrno podobo, a ostajajo prava arhitekturna poslastica. Polni vtisov, novih spoznanj in obsijani s soncem so se udeleženci v večernih urah vrnili proti Pivki.

V jesenskem obdobju je Park vojaške zgodovine gostil dve večji aktivnosti Slovenske vojske. V začetku oktobra sta v Parku potekala postroj in družinski dan pripadnikov 52. kontingenta Slovenske vojske v silah KFOR na Kosovu. Pripadnike je na slavnostnem postroju nagovorila polkovnica Nina Raduha, čemur sta sledila druženje pripadnikov in družinskih članov ter ogled zbirk Parka vojaške zgodovine.

Naloge slovenskih vojakov na Kosovu že 26 let zagotavljajo mir tamkajšnjemu prebivalstvu vseh etničnih skupin in verskih prepričanj. Vključujejo prispevanje k vzdrževanju varnega in stabilnega okolja ter zagotavljanju pogojev za prenos odgovornosti civilnim oblastem. NKBN pod slovenskim poveljstvom deluje v Regionalnem poveljstvu Vzhod. Osemnajst skupin za povezavo in nadzor (LMT) v njem popolnjujejo pripadniki sedmih držav: Grčije, Italije, Madžarske, Švice, Turčije, ZDA in Slovenije.

Konec oktobra pa je v zaledju Parka potekal tudi del vaje Falco 2025. Namen vaje, ki je potekala v organizaciji 18. bataljona jedrske, radiološke, kemične in biološke obrambe (JRKBO), je bil preveriti delovanje zmogljivosti Slovenske vojske ter operativne, logistične in bojne postopke ter usklajenost delovanja sodelujočih enot.

Vsem sodelujočim želimo uspešno delo in doseganje zastavljenih ciljev, pripadnicam in pripadnikom 52. kontingenta na Kosovu pa še posebej mirno misijo, profesionalno opravljanje nalog ter srečno in varno vrnitev v domovino.

Park vojaške zgodovine je prejšnji mesec gostil znanega hrvaškega avtomobilskega novinarja Juraja Šebalja in hrvaškega humorista Željka Pervana, ki skupaj ustvarjata serijo zabavnih, a hkrati poučnih videov o najrazličnejših vozilih.

Video, ki so ga posneli v Parku vojaške zgodovine,je seveda posvečen tankom, njihovi zgodovini in tehničnemu razvoju, predstavljenim v njunem značilnem humorističnem slogu.

Vabljeni k ogledu.

Iskrene čestitke Janezu in Mihi Jeraju, direktorjema podjetja Dvig d.o.o., za prestižni naziv Podjetnika leta.

To priznanje je zaslužena krona več kot 50-letne družinske tradicije, ki jo je leta 1974 začel njun oče Franc. Iz male obrti so podjetje z vizijo, nenehnim vlaganjem v razvoj in vrhunsko ekipo razvili v vodilnega ponudnika za dvigovanje težkih bremen v Sloveniji.

V Parku smo na njun uspeh še posebej ponosni, saj Dvig za nas ni le izvajalec, temveč nepogrešljiv partner, podpornik in prijatelj pri širjenju muzejske zbirke. Brez njihovega poguma, inženirskega znanja in specialne opreme bi naši najbolj atraktivni eksponati ostali velikokrat le neuresničene sanje. Bili so ključni pri logistično najzahtevnejših podvigih, kot so premik in namestitev podmornice, helikopterjev, lokomotive, čolna in ostalih najtežjih vojaških vozil, ki danes navdušujejo obiskovalce.

Nagrada gre v prave roke – roke, ki znajo varno dvigniti najtežja bremena in hkrati ohranjati pristne vrednote družinskega podjetništva.

Čestitke celotni družini Jeraj ter njihovim vrhunskim sodelavcem!

Srečno pri novih dvigih in podvigih!

V okviru svetovnega muzejskega združenja ICOM, ki združuje večino svetovnih muzejev, deluje tudi združenje vojaških muzejev ICOM Arms & Military. Gre za povezavo muzejev in zbirk z vojaškozgodovinsko tematiko s celega sveta. Namen združenja je mreženje muzejskih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z vojaško zgodovino, izmenjava znanj in izkušenj ter dvigovanje standardov varstva dediščine. Združenje vodi 10-članski izvršilni odbor muzejskih strokovnjakov s celega sveta. Na jesenski generalni skupščini ICOM Arms & Military je bil kot predstavnik Srednje Evrope v odbor za mandat 2025–2028 ponovno izvoljen direktor Parka vojaške zgodovine mag. Janko Boštjančič.

Gre za velik dosežek Parka vojaške zgodovine, saj potrjuje prepoznavnost institucije v širšem evropskem prostoru. Izvolitev v izvršilni odbor tako pomembnega muzejskega združenja predstavlja tudi osebno priznanje direktorju za muzejsko delo in sodelovanje pri nekaterih odmevnih muzejskih projektih. 

Pogovor z direktorjem Parka si lahko pogledate tudi na 24ur.com. 

Iskrene čestitke ob izvolitvi! 

 

Med pomembnejšimi okroglimi obletnicami, ki se jih velja letos spomniti, gre izpostaviti tudi 200 let železnice; 27. septembra je minilo natanko 200 let od uvedbe prve javne železnice – šlo je za uradno predstavitev inovacije Georgea Stephensona na progi Stockton–Darlington. V zadnjih dveh stoletjih so železnice podolgem in počez prepredle zemljevid sveta, saj predstavljajo enega najpomembnejših transportnih sistemov, na katerem temelji sodobna civilizacija.

V povezavi z zgodovino železnic pa v Sloveniji letos obeležujemo še eno pomembno obletnico – 120 let dokončanja gradnje predorske cevi Bohinjskega predora, saj je bil 1. marca 1905 v obok predora vgrajen zadnji sklepni kamen, kar je pomenilo konec 53 mesecev dolgega, izjemno zahtevnega gradbenega projekta; predor s 6327 metri pa je še vedno najdaljši predor v Republiki Sloveniji.

Za gradnjo dolgih predorov je organizacija odvoza odkopne hribine in dovoza vgradnih materialov ključnega pomena. Pri gradnji tako zahtevnega in dolgega predora je graditelj predora uporabil najsodobnejša transportna sredstva – vlake; na obeh straneh je zgradil sistem ozkotirnih prog tirne širine 600 milimetrov ter kupil štiri lokomotive: Triglav in Bohinj, ki sta vozili na bohinjski strani predora, ter Podbrdo in Bača, ki sta vozili na primorski strani.

V Parku vojaške zgodovine v Pivki se v osnovi ne ukvarjajo z zgodovino železnic, se pa posredno ukvarjajo tudi s to temo, saj so leta 2022 postavili stalno razstavo »Boj v zaledju strelskih jarkov: vojaški transport na soški fronti«, ki obravnava problem oskrbe in transporta armade na visokogorskem ter kraškem bojišču med prvo svetovno vojno. Pri tem so seveda pomembno vlogo odigrale železnice, saj je bilo v industrijski vojni, kot je bila prva svetovna vojna, le z železnicami mogoče prepeljati velikansko število vojakov in dovoljšne količine materiala. Prav zato je bilo na Slovenskem v času trajanja soške fronte od maja 1915 do oktobra 1918 osnovno železniško omrežje deležno velikih nadgradenj, poleg tega pa je bilo zgrajenih še okrog 200 kilometrov vojaških železnic. Raziskovanje transporta med prvo svetovno vojno je tako postala stalna raziskovalna tema v Parku vojaške zgodovine. Pri raziskovanju delovanja in organizacije cesarsko-kraljevih vojaških železnic (k. und k. Heeresfeldbahn) so naleteli tudi na lokomotivo tirne širine 600 milimetrov z oznako RIIId 481, za katero se je izkazalo, da je nekdanji Triglav, ki je v letih 1902–1906 sodeloval pri gradnji Bohinjskega predora in Bohinjske proge. Lokomotivo Triglav je zgradila tovarna Krauss leta 1902 in nosi tovarniško številko 4713. Lokomotiva ima 13 ton in tri vezane pogonske osi ter razvije 75 KM. Bila je najmočnejša in na nek način najpomembnejša lokomotiva pri gradnji predora – njena najvidnejša naloga je bil prevoz kamnitih kvadrov za oblaganje tunelske cevi iz kamnoloma pri Sv. Janezu v Bohinju v tunel. Lokomotiva je bila leta 1906, po odprtju Bohinjske proge, tako kot ostale tri lokomotive prodana. V tem trenutku se še ne ve, kje je vozila nadaljnjih deset let, dokler ni bila 10. julija 1916 »mobilizirana« v cesarsko-kraljevo armado, kjer je kot vojaška lokomotiva dobila oznako RIIId 481. Med vojno je ne najdemo med lokomotivami na soški fronti; vozila je bodisi na vzhodni fronti ali pa nekje v notranjosti cesarstva.

Po koncu vojne je Triglav kupil zasebni lastnik in ga uporabil pri gradnji železniške proge Peggau–Übelbach v Avstriji. Že leta 1920 je bila lokomotiva prepeljana na Madžarsko, kjer je v naslednjih desetletjih vozila po gozdnih železnicah. V začetku šestdesetih let so jo na progi izpodrinile dizelske lokomotive, Triglav pa je postal stacionarni grelni kotel na eni izmed postaj. Leta 1972 je postal last Madžarskega transportnega muzeja, kljub temu pa je še nekajkrat zamenjal lokacijo. Glede na to, da je bil dolgo let postavljen zunaj kot nekakšen spomenik, ga je močno načel zob časa in je bil v zelo slabem stanju. Na srečo so se zanj zavzeli zagnani ljubitelji železniške dediščine, zbrani v Madžarskem združenju prijateljev ozkotirnih železnic, saj je lokomotiva ustrezala njihovi železnici v vasi Kemence in tirnicam s 600 milimetri tirne širine. Z velikimi napori, vztrajnostjo in trdim delom so jo rešili pred propadom ter jo obnovili v vozno stanje. V začetku decembra 2017 so jo pripeljali v Kemence v bližini slovaško-madžarske meje, kjer zdaj vozi turiste po 4,1 kilometra dolgi železniški progi.  

Lokomotiva Triglav je izjemno lepo obnovljena; pri svojih 123 letih je prava lepotica. Kotel lokomotive je prilagojen kurjenju z drvmi, tako da so njeno pogonsko gorivo kar drva iz gozda, ki obdaja progo, vodo pa posadka lokomotive načrpa iz bližnjega potoka. Vožnja s Triglavom je pravo doživetje, ki je obiskovalcem na voljo nekajkrat na mesec. Priporočena je predhodna najava, saj sta vagona s kapaciteto 40 potnikov hitro polna. 

Park vojaške zgodovine je s skrbniki Triglava – Madžarskim združenjem prijateljev ozkotirnih železnic – povezal madžarski kulturni ataše z Lisztovega inštituta v Ljubljani g. Levente Csáki. Predstavniki Parka vojaške zgodovine so se madžarskim kolegom zahvalili in jim čestitali za predano skrb za lokomotivo Triglav. Dogovorili so se, da bodo čez dve leti skupaj proslavili 125-letnico lokomotive Triglav.