V Parku vojaške zgodovine je bila včeraj, 7. aprila, s krajšo slovesnostjo odprta razstava Boj v zaledju strelskih jarkov s podnaslovom Vojaški transport na soški fronti, ki je bila pripravljena na podlagi obsežne študije o transportu med prvo svetovno vojno kot ena zaključnih aktivnosti projekta »WALKofPEACE – Trajnostni razvoj dediščine prve svetovne vojne med Alpami in Jadranom«.

Transport v času prve svetovne vojne in vojaška logistika sta temi, ki pri predstavljanju prve svetovne vojne pogosto ostajata spregledani in doslej še nista bili deležni celovite muzejske obravnave. V Parku vojaške zgodovine so se zato v sklopu projekta posvetili osvetlitvi in muzejski predstavitvi tega obsežnega poglavja. Nova stalna razstava Parka prinaša celovit vpogled v tematiko vojaškega transporta avstro-ogrske armade na soški fronti, od izgradnje in vzpostavljanja novih transportnih sistemov po cestah, žičnicah ter železnicah do logistične izvedbe nepredstavljivo velikih in hitrih premikov tako vojaških enot kot tudi transporta ogromnih količin orožja, streliva ter vsega drugega, kar je bilo potrebno za bojevanje na soški fronti. Pri tem so z vidika transporta posebnost predstavljale zlasti velike potrebe po oskrbi z vodo na kraškem bojišču in izjemno težavno oskrbovanje enot v visokogorju.

Razstavo, pod katero se je kot avtor podpisal direktor Parka mag. Janko Boštjančič s soavtorjema, sodelavcem ZRC SAZU dr. Gregorjem Antoličičem in zunanjim sodelavcem Parka Igorjem Gardelinom, je v Parku vojaške zgodovine slovesno odprl državni sekretar na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije g. Tone Slak. V kratkem nagovoru zbranim je iskreno čestital avtorjem za izjemno uspešno delo pri pripravi tako obsežne razstave, ki po njegovih besedah predstavlja nov pomemben prispevek pri ohranjanju in raziskovanju naše vojaške dediščine ter ohranjanju spomina na vojno dogajanje na naših tleh.

Ob slovesnem odprtju razstave in prehodu v sklepni del projekta »WALKofPEACE« je v Parku vojaške zgodovine istega dne potekala tudi novinarska konferenca, na kateri so podrobnosti projekta in izvedene aktivnosti predstavili direktor Parka mag. Janko Boštjančič, predstavnica Posoškega razvojnega centra Vesna Kozar ter direktorica ustanove Fundacija Poti miru Maša Klavora.

Projekt »WALKofPEACE – Trajnostni razvoj dediščine prve svetovne vojne med Alpami in Jadranom« je čezmejni strateški projekt, financiran iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, ki v okviru Programa sodelovanja Interreg V-A Italija-Slovenija 2014-2020 združuje deset partnerjev iz Slovenije in Italije, in sicer Posoški razvojni center, Ustanovo »Fundacija Poti miru v Posočju«, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Mestno občino Nova Gorica in Javni zavod – Park vojaške zgodovine Pivka na slovenski strani ter Regione del Veneto, VEGAL –  Agenzia di sviluppo del Veneto Orientale, PromoTurismoFVG, ERPAC – Ente Regionale per il Patrimonio Culturale del Friuli Venezia Giulia in Comune di Ragogna na italijanski strani. Vrednost projekta znaša 2.893.176,00 EUR.

Namen projekta je ohraniti, raziskati in promovirati snovno in nesnovno dediščino prve svetovne vojne izjemnega zgodovinskega pomena kot skupno dediščino programskega območja v okviru krovne destinacijske znamke ter posebne destinacije Poti miru med Alpami in Jadranom. Projekt želi spodbuditi povezovanje, nadgradnjo in razvoj nove trajnostno ter kulturno usmerjene turistične ponudbe, utemeljene na atraktivnih predstavitvah dediščine prve svetovne vojne in tematskih poteh.

Park vojaške zgodovine kot partner pri projektu pod vodstvom Posoškega razvojnega centra sodeluje med novembrom 2018 in junijem 2022, pri čemer je bilo za projektne aktivnosti namenjenih 118.000 EUR. Poleg izvedene obsežne študije o transportu med prvo svetovno vojno, na podlagi katere je bila v Parku pripravljena in postavljena nova stalna razstava o vojaškem transportu na soški fronti, bosta projektne aktivnosti Parka sklenila strokovni posvet na temo logistike med prvo svetovno vojno na soški fronti, ki bo potekal v Parku 20. aprila 2022, in čezmejna ekskurzija za novinarje ter turistične delavce v maju 2022.

V torek 6. aprila 2022 je Občina Pivka v Parku vojaške zgodovine slovesno odprla začasno razstavo »Dvorec Ravne«. Slednja je bila pripravljena v okviru čezmejnega strateškega projekta Interreg Italia-Slovenija MerlinCV in predstavlja eno od glavnih projektnih aktivnosti. Cilji omenjenega projekta se navezujejo predvsem na grajsko kulturno dediščino – gradove, dvorce in vile na programskem območju Italije in Slovenije, pri čemer je poudarek na manj znanih primerih kulturne in naravne dediščine z velikim neizkoriščenim potencialom. Z različnimi aktivnostmi in novimi produkti, predvsem s pomočjo digitalizacije in revitalizacije, naj bi grajsko dediščino ponovno obudili in poiskali možnosti, kako bi jo lahko na nov način izkoriščali.

Občina Pivka se je na projekt prijavila z namenom oživitve dveh pomembnih kulturnih enot na njenem območju – dvorca Ravne in z njim povezanega Šilentabora. Obe znamenitosti imata razgibano in bogato zgodovino, sledovi katere pa so se danes večinoma razgubili. Za največjim utrjenim kompleksom na Slovenskem, ki je na Šilentaboru v srednjem veku kljuboval turškim vpadom ni ostalo praktično nič – obiskovalce kraja danes navdušuje le še čudovit razgled z visokega grebena. Dvorec Ravne, katerega začetki segajo v 14. stoletje in je bil v lasti več pomembnih rodbin, pa danes hitro tone v pozabo – tako materialno, kot v kulturnem spominu. In prav proti pozabi so namenjene aktivnosti Občine Pivka na projektu MerlinCV.

 

Izvedenih je bila že vrsta projektnih aktivnosti in pripravljenih več različnih produktov, povezanih z dvorcem. Z njimi naj bi slednjega približali javnosti in mogoče našli tudi rešitev za njegovo ohranitev ter nenazadnje razvoj v prihodnosti. Muzejska razstava »Dvorec Ravne« je zato namenjena seznanjanju obiskovalcev z njegovo zgodovino, lastniki in razvojem. Le-temu lahko namreč sledimo od začetka leta 1313, ko je rodbina Raunach postavila stolpast dvor, do njegovega vrhunca v 18. stoletju, ko so plemeniti Hohenwarti dvorec preuredili v »raj na Krasu«, kot so ga imenovali sodobniki. Na razstavi pa so predstavljeni tudi njegovi plemeniti lastniki iz družin Raunach, De Leo, Hohenwart in Marenzi, pri čemer so posebej poudarjeni Bernardin Raunach, Franc Jožef Hanibal Hohenwart in Karl Sigmund Hohenwart.

Razstava je še posebej pomembna, ker so na njej prvič na ogled predmeti že omenjene rodbine Hohenwart. Potomki družine, gospa Stephanie Wiesbauer in gospa Gabriele Blaikner sta jih namreč, skupaj z bogatim slikovnim gradivom, odstopili Občini Pivka za namene priprave razstave. Obiskovalci si tako lahko ogledajo več pečatnikov rodbine Hohenwart iz različnih obdobij, osrednji del pa predstavljata stol z izrezljanim grbom družine, preden je le-ta prevzela grofovski naslov in mizica, na kateri je grb družine, potem ko so njeni pripadniki že postali grofje. Gospe sta bili tudi častni gostji na otvoritvi razstave in sta v svojem nagovoru poudarili pomembnost povezovanja med družino in občino Pivka, izrazili pa sta tudi globoko hvaležnost, da zgodovina njune družine in dvorca Ravne ne ostaja v preteklosti, ampak je predmet raziskovanj, posebej slovenskih zgodovinarjev. Kot se je iskreno izrazila gospa Blaikner so »Ravne, ki so v 20. stoletju za nas postale meglen mit – s kopico družinskih portretov, dolgo in zmedeno genealogijo, zaprašenimi knjigami v naši domači knjižnici, pismi in družinskimi zgodbami – danes postale kraj srečanja, kraj našega prijateljstva«. 

Poleg omenjenih eksponatov pa k pestrosti muzejske postavitve prispevajo tudi predmeti Narodnega muzeja Slovenije, natančneje arheološke najdbe s Šilentabora ter eksponati – del zbirke konhilij (polžev) Franca Jožefa Hanibala Hohenwarta, ki jih je odstopil Prirodoslovni muzej Slovenije. Obema institucijama in njunima predstavnikoma se zato iskreno zahvaljujemo.     

Na projektu MerlinCV, ki traja že od leta 2019 in katerega delež za Občino Pivka znaša 232.075,00€ upravičenih stroškov za sofinanciranje, je bila poleg razstave izvedena že večina od načrtovanih aktivnosti – urejena je bila tematska kolesarska trasa »Pot gradov«, pripravljena mobilna igra Vitezov izziv, krajši dokumentarni film o Šilentaboru, pa tudi nova idejna zasnova dvorca Ravne kot hotela ter vrsta različnih dogodkov (vodene kolesarske ture, Srednjeveški dan v Parku vojaške zgodovine,…). V sklepni fazi (projekt se zaključuje avgusta 2022) pa bo Občina Pivka pripravila še zbornik strokovnih prispevkov z naslovom »Dvorec Ravne – med zgodovino in digitalnim«.  

 

Avtor: Mitja Teropšič 

Vojaška situacija v Posavju in okoliščine pred bojem    

Pred začetkom vojne z Jugoslovansko ljudsko armado je 25. območni štab TO od nadrejenega pokrajinskega štaba TO Dolenjske dobil nalogi kontrole komunikacij in bojne kontrole teritorija ter ukaz o postopni realizaciji izdelanih načrtov bojnega delovanja TO. Dva dni pred razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti Slovenije so bile mobilizirane ključne vojaške enote 25. območnega štaba TO. Med njimi je bil tudi 110. jurišni odred TO Brežice z mobilizacijskim zbirališčem v Prosvetnem domu v Artičah in mobilizacijskim časom 8 ur.[1]     

Ob zaključku mobilizacije – 25. junija 1991 v jutranjih urah – je bil 110. jurišni odred TO dopolnjen s 170 teritorialci, od tega je bilo 10 častnikov, 23 nižjih častnikov in 137 vojakov. Na mobilizacijsko zbirališče je prišla večina vpoklicanih teritorialcev. Še isti dan in v naslednjih nekaj dneh je bilo iz odreda zaradi različnih razlogov, kot so bili zdravstveni problemi, službene obveznosti in neodložljiva kmečka ter druga dela, odpuščenih 20 teritorialcev. Odred je dobil vojaško opremo, del pehotnega orožja starejšega tipa s strelivom in orožje za podporo ter protioklepni boj iz skladišča v Domu TO Brežice, sodobno pehotno orožje in bojne komplete streliva iz tajnega skladišča v Arnovem selu pri Artičah ter nadkalibrsko[2] strelivo in druga minsko-eksplozivna sredstva iz tajnega skladišča na Bizeljskem.   

Po zaključeni mobilizaciji je imel 110. jurišni odred TO Brežice oblikovane poveljstvo odreda, tri jurišne vode, minometni oddelek, izvidniški oddelek, pionirski oddelek, oddelek za zveze, sanitetno-veterinarski oddelek in zaledni vod. Poveljnik 110. jurišnega odreda TO Brežice stotnik Darko Srpčič je v dopoldanskih urah 26. junija 1991 prejel prvi pisni bojni ukaz poveljnika 25. obmŠTO majorja Ernesta Breznikarja. Ukaz o oblikovanju protioklepne skupine moči treh jurišnih vodov mu je na poveljniško mesto v Artiče prinesel stotnik Vinko Čančer, operativni častnik štaba, ki je bil pooblaščen za usklajevanje nalog iz ukaza. V njem je bilo določeno, da se 1. jurišni vod TO premesti v rajon Gomile pri Velikih Malencah in je v pripravljenosti za protioklepni boj na komunikaciji Krška vas–Čatež v rajonu gostišča Horvatič kot tudi za delovanje na mostu nad reko Krko na magistralni cesti Zagreb–Ljubljana. 2. jurišni vod TO se po ukazu premesti na sedež upravnega organa za obrambo v Brežice na Prešernovo ulico in brani dostop v Brežice čez stari most na rekah Sava in Krka. 3. jurišni vod TO se premesti v prostore delovne organizacije Tovarna pohištva Brežice in brani dostop v Brežice po novem mostu iz smeri Čateža proti Trnju. S posedanjem teh položajev je jurišni odred TO dobil nalogo varovanja in obrambe Brežic iz smeri Cerkelj ob Krki ter iz smeri, ki so preko rek Save in Krke z juga vodile v Brežice.  

Vsi trije vodi so bili dodatno opremljeni z bojnim kompletom min za ročne metalce, tromblonskimi kumulativnimi minami in ročnimi bombami.[3] Njihova naloga je bila, da preprečujejo nasilen prehod oklepnih in drugih enot JLA na lokacijah v smeri proti Brežicam. Za blokado in postavitev ovir na mostovih ter komunikacijah sta bili po načrtu oviranja in ukazu območnega štaba TO zadolženi delovni organizaciji Prevoz Brežice in Cestno podjetje Brežice.[4] Za začetek pripravljenosti enot TO v rajonih delovanja je bila določena 17. ura. Dne 27. junija 1991 je bila s postavitvijo ovir in barikad dodatno zaprta magistralna cesta Zagreb–Ljubljana pri Prilipah ter v Krakovskem gozdu. Po odobritvi Predsedstva Republike Slovenije so bile vse barikade na komunikacijah in zunaj naselij zaminirane s protioklepnimi minami. Nalogo je izvedla skupina diverzantov pod poveljstvom zadolženega častnika 25. obmŠTO za inženirstvo stotnika Mihaela Ogorevca. Diverzanti so bili iz sestave intervencijskega voda TO Brežice.[5]

Dne 29. junija 1991 je bil 1. jurišni vod TO pod poveljstvom poročnika Božidarja Knežiča po ukazu 25. obmŠTO premeščen na nov položaj ob magistralni cesti k barikadi pri Prilipah. Na položaju in pri obrambi barikade so se nepretrgoma menjavale tri bojne skupine s po dvema teritorialcema. Enota je bila dodatno oborožena z dvema armbrustoma. Jurišni odred je na obrambnih položajih za varovanje smeri proti Brežicam ostal do 5. junija 1991, ko se je znova zbral v Artičah.

Premestitev enote je bila posledica predvidevanja vodstva območnega štaba TO, da bo JLA v primeru nove ofenzive proti Sloveniji uporabila svoje oklepne in mehanizirane enote iz garnizij na Hrvaškem, kot je to storila 27. junija 1991 pri zavzetju novih mejnih prehodov med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Vojne tovariše je na položaju pri Prilipah 30. junija 1991 okrog poldneva zamenjal nov jurišni vod, dodatno oblikovan iz preostanka teritorialcev odreda, pod poveljstvom višjega vodnika Janeza Ivšiča, pomočnika poveljnika jurišnega odreda za domovinsko vzgojo.   

Jurišni vod TO je posedel položaje vzhodno od vasi Prilipe na severnih obronkih Gorjancev, ob in na urejeni stezi za motokros Motokros društva Brežice. V neposredni bližini je bila magistralna cesta Zagreb–Ljubljana in pred njo lokalna asfaltna cesta Jesenice na Dolenjskem–Ribnica–Podgračeno–Prilipe–Čatež ob Savi–Brežice. Na odseku ceste med Ribnico in Podgračenim ter pred Prilipami je bil prevoz z vozili in vojaško bojno tehniko možen le po obeh cestah, saj je severno od njiju močvirnato ter neprevozno zemljišče s starim koritom reke Save, južno od cest pa so z gozdovi poraščeni obronki Gorjancev. Obe cesti iz smeri Jesenic na Dolenjskem potekata čez Ribnico in vas Podgračeno vzporedno druga ob drugi. Pri vasi Podgračeno je prehod najožji, saj se reka Sava močno približa magistralni cesti, nato pa se obe cesti ločita na začetku steze za motokros, kjer magistralna cesta zavije v smeri Čateža ob Savi in Brežic, lokalna cesta pa mimo večjega ribnika v smeri Prilip in naprej proti Čatežu ob Savi.  

Pod magistralno cesto je podvoz z lokalno cesto, ki je speljana proti Termam Čatež. V tem delu se začne kotlina širiti v Čateško polje in se zaključi pred vasjo Čatež ob Savi. Ta del začetka Čateškega polja, tj. vzhodni del, je nenaseljen in za prevoz vozil ter vojaške tehnike zelo ozek, zato je bilo to mesto idealno za postavitev barikade kot tudi položajev za njeno varovanje. Barikada je bila postavljena na magistralni cesti na in izza podvoza v smeri Čateža ob Savi. V njej so bili nameščeni štirje težki tovornjaki, naloženi z odpadnim kovinskim in drugim materialom. Pod njimi je bilo kot ojačitev postavljenih osem protioklepnih min.    

Poveljujoči višji vodnik Janez Ivšič je skupaj s poveljnikom voda vodnikom Romanom Osojnikom jurišni vod razdelil na poveljstvo, v sestavi katerega so bili logistika, zveza, ostrostrelec in rezerva, ter na bojno skupino in tri protioklepne skupine. Poveljstvo je bilo razporejeno v gozdičku nad stezo za motokros s pregledom nad vsemi položaji. Bojna skupina, oborožena s pehotnim orožjem in ročno strojnico, je imela urejene položaje na robu gozdička na vzhodni strani steze za motokros s pogledom na barikado ter začetek lokalne ceste. Prva protioklepna skupina, oborožena z dvema ročnima metalcema in pehotnim orožjem, je imela položaje pred poveljstvom na zgornjem robu steze s pregledom nad magistralno ter lokalno cesto. Druga protioklepna skupina, oborožena le z enim ročnim metalcem in pehotnim orožjem, je imela položaje na zahodnem delu steze s pregledom nad magistralno ter lokalno cesto. Tretja protioklepna skupina, oborožena z dvema ročnima raketnima metalcema Armbrust in pehotnim orožjem, je imela položaje v bližini druge protioklepne skupine, vendar bližje lokalni cesti vzhodno od ribnika.  

Boj  

V jutranjih urah 2. julija 1991 je 4. oklepna brigada JLA s sedežem v garniziji Jastrebarsko na Hrvaškem dobila nalogo deblokiranja lahkega samovoznega topniškega diviziona zračne obrambe JLA v zasedi TO v Krakovskem gozdu in enot zračne obrambe na letališču JLA Cerklje ob Krki. Na nalogo je bil poslan 1. oklepni bataljon moči oklepne in mehanizirane čete, ki mu je poveljeval major Slavko Dakić.[6]

Bataljonska oklepno-mehanizirana bojna skupina[7] 1. oklepnega bataljona JLA je v jutranjih urah prispela na hrvaško-slovensko mejo v rajon Obrežja in se na slovenski strani meje na kratko zaustavila ter združila s svojim mehaniziranim vodom, ki je 27. junija 1991 zavzel mejno kontrolno točko (KT 5) slovenske milice na Obrežju. Čelni tanki – zaradi neprevoznega zemljišča zunaj komunikacij – so v koloni po magistralni cesti prispeli pred barikado pri Prilipah. Prednji tank je najprej z mitraljezom streljal levo in desno od barikade s ciljem nevtralizirati branilce v primeru obrambe s teh položajev. Nato so bile iz tanka v tovornjake v barikadi izstreljene tri granate. Barikada je sicer zagorela, vendar je vzdržala, s čimer je bilo zaustavljeno hitro nadaljevanje premika po magistralni cesti. Čelni tanki so nato prečkali magistralno cesto in pot nadaljevali po lokalni cesti v smeri Prilip in Čateža ob Savi, kjer so bili razporejeni bojni položaji protioklepnih skupin jurišnega voda TO.  

    

Po izstreljenih protioklepnih raketah iz armbrustov s strani TO se je začel boj, ki je v presledkih trajal do 13.45. Bataljonska oklepna bojna skupina je takoj po začetku boja dobila zračno podporo letalstva, pri čemer sta dva para letal Jastreb izmenoma najprej raketirala barikado na magistralni cesti in nato mitraljirala položaje TO.

Teritorialci so v boju izstrelili oba armbrusta in porabili večino granat iz bojnega kompleta za ročne protioklepne metalce. Po umiku na rezervne položaje je skupina prostovoljcev TO znova odšla na položaj na Prilipe, kjer so ob dveh prihodih z ročnimi metalci streljali iz zasede na tanke in poškodovali ter zadeli še dva tanka M-84. Ostrostrelec je z natančnim strelom iz vojaške ostrostrelne puške zadel komandanta oklepnega bataljona JLA, ki je hudo ranjen omahnil na kupoli tanka. V popoldanskih urah se je vod teritorialcev brez izgub umaknil višje v Gorjance do vasi Dobeno, kjer so prenočili.   

Boj pri Prilipah je bil zadnji boj posavskih teritorialcev z JLA julija leta 1991 in eden izmed ključnih bojev za obrambo jugovzhodnega dela slovenskega ozemlja znotraj Posavja in Dolenjske. Vojaške naloge za doseganje ciljev JLA na tem delu Slovenije so bile dodeljene 4. oklepni brigadi kot najmočnejši in edini oklepni brigadi JLA, razmeščeni na Hrvaškem.[8] Sedež brigade je bil v garniziji Franjo Ogulinac – Seljo v Jastrebarskem na Hrvaškem, nekaj deset kilometrov od Brežic. Brigada je bila v sestavi 10. korpusa JLA s sedežem v Zagrebu in je bila leta 1991 kadrovsko dopolnjena po »A-formaciji«,[9] ob tem je imela na razpolago 63 % vojaškega kadra glede na polno vojaško formacijo. Njena bojna moč se lahko najbolje oceni po številu bojne in nebojne tehnike, s katero je razpolagala leta 1991. V svoji sestavi je imela 182 bojnih oklepnih in mehaniziranih vozil, med njimi 94 tankov M-84 ter T-55 in 66 bojnih vozil pehote (BVP) ter oklepnih transporterjev (M-60), 7 poveljniških transporterjev (BTR-50), 3 oklepna vozila (BRDM-2), samovozne havbice, samohodne topove zračne obrambe, minomete in različne lanserje ter topove zračne obrambe, pa tudi 399 različnih nebojnih vozil, kot so tovornjaki in terenska vozila. Komandant brigade je bil podpolkovnik Vid Rodić, njegov namestnik in hkrati načelnik štaba pa podpolkovnik Radovan Tacić.[10]   

Glavne taktične enote brigade so sestavljali trije oklepni bataljoni in mehanizirani bataljon. 1. oklepni bataljon je bil oborožen s tanki M-84, 2. oklepni bataljon s tanki T-55, 3. oklepni bataljon pa se je kadrovsko dopolnjeval le v vojni, njegovi tanki T-55 pa so bili konzervirani v skladiščih. Mehanizirani bataljon je bil dislociran in nameščen v garniziji JLA v Karlovcu.

V Sloveniji sta bila na smeri Jastrebarsko–Samobor–Bregana–Brežice v času od 27. junija do 2. julija 1991 angažirana 1. oklepni bataljon z dvema vodoma iz mehanizirane čete (8 oklepnih transporterjev) pod poveljstvom komandirja čete podporočnika Ranka Novakovića in 1. tankovska četa s preostankom mehanizirane čete pod poveljstvom komandanta oklepnega bataljona majorja Slavka Dakića. Tankovski četi je poveljeval kapetan Dragan Obrenović.[11] V tankih je bila polovica bojnega kompleta granat za topove kalibra 125 mm, tj. 22 granat v vsakem tanku.      

Naloge oklepnih in mehaniziranih enot 4. oklepne brigade JLA v Sloveniji različni avtorji različno navajajo, nihče pa se ne sklicuje na pisne ukaze ter načrte nadrejenih poveljstev JLA. Upoštevajoč izjave oficirjev iz poveljstva brigade o vojni v Sloveniji[12] in glede na smer nastopanja enot, je moč sklepati, da je imela mehanizirana četa 27. junija 1991 nalogo, da z enim vodom odstrani mejno kontrolno točko (KT5) slovenske milice na Obrežju, z drugim pa zavaruje pomembno železniško vozlišče na železniški postaji v Dobovi. S tem bi preprečili vzpostavitev nove državne meje med Slovenijo in Hrvaško ter znova vzpostavili prosti cestni in železniški promet med republikama, kot je obstajal pred razglasitvijo osamosvojitve obeh nekdanjih jugoslovanskih republik. Mehanizirana četa je po boju v Rigoncah obe nalogi 27. junija 1991 začasno tudi uresničila.

V novem, drugem valu bojev v Posavju 2. julija 1991 je 4. oklepna brigada JLA dobila nalogo deblokade svojih enot v Dobovi in na Obrežju ter deblokado lahkega samovoznega diviziona ZO JLA, ki so ga posavski teritorialci blokirali in v zgodnjih jutranjih urah tega dne napadli v Krakovskem gozdu pri Krškem. Komandant 4. oklepne brigade JLA je za izvedbo bojne naloge angažiral 1. tankovsko četo in mehanizirani vod iz mehanizirane čete bataljona, ki je bila z dvema mehaniziranima vodoma od 27. junija že na Obrežju in v Dobovi. Komandant oklepnega bataljona major Dakić je v oblikovano bataljonsko oklepno bojno skupino vključil 28 oklepnih in mehaniziranih vozil, in sicer: 12 tankov M-84, tank T-55, ki je bil tudi poveljnikov tank, tank za izvleko,[13] poveljniški transporter (BTR-50), oklepno vozilo (BRDM-2) in 12 oklepnih transporterjev (OT M-60) ter terenska, transportna in druga vozila kot tudi vozila za zveze. Bojna moč bataljonske oklepne bojne skupine JLA je bila zelo velika, čeprav je podatkov o številu angažiranih vojakov in starešin ter številu vkrcnega osebja pehote za oklepne transporterje v dostopni literaturi zelo malo. Na posnetkih tujih televizijskih postaj je mogoče z gotovostjo potrditi, da je imela bataljonska oklepna bojna skupina v oklepnih transporterjih vkrcane tudi vojake pehote.[14]   

Skupna pot bataljonske oklepne bojne skupine od Jastrebarskega do Krakovskega gozda pri Krškem je bila dolga med 55 in 60 km. Na prvi postavljeni in branjeni oviri v Sloveniji na magistralni cesti pri Prilipah je bila bataljonska oklepna bojna skupina JLA zaustavljena. Za dosego cilja bi morala prevoziti še Čateško polje in Krško-Brežiško polje v dolžini 15–20 kilometrov ter nalogo zaključiti v Krakovskem gozdu. Odlično postavljene in dovolj močne barikade na magistralni cesti pri vhodu na Čateško polje so vzdržale tankovski ter letalski ogenj, upočasnile tempo napredovanja oklepnikov in njihovo pot preusmerile na stransko cesto. Tu sta hitro zbledela bojni duh v koloni in veselje ob hitrem nastopanju po odprtih ter nebranjenih cestah. Med letalskim raketiranjem barikade zadet in ob močni eksploziji uničen najsodobnejši jugoslovanski tank M-84 ter še dva zadeta in poškodovana tanka, zadet oklepni transporter M-60 – ki je bil preblizu barikade – so popolnoma uplahnili bojno moralo poveljniškega ter še posebej vojaškega kadra in izničili ognjeno moč bataljonske oklepne bojne skupine. Zlasti boleča je bila izguba komandanta bataljona JLA, ki ga je ostrostrelec TO Jože Šinko zadel v glavo.  

V oklepni enoti JLA je zavladala panika. Poveljstvo je prevzel podpolkovnik Vojo Trajkov, ki je bil v bataljonski oklepni bojni skupini prisoten kot član poveljstva brigade. Enota ni bila več sposobna nadaljevati bojne poti in doseči cilja v Krakovskem gozdu ter zaključiti osnovne naloge reševanja samovoznega mehaniziranega diviziona zračne obrambe JLA.            

Rezultat boja je bil za jugoslovansko stran porazen, saj je v spopadu utrpela res velike izgube. Enota je v boju izgubila oficirja in dva vojaka, 12 vojakov ter komandant bataljona so bili hudo ranjeni, oficir in pet vojakov pa je bilo lažje ranjenih. Umrli so podporočnik Aleksandar Milošević in vojaka Dušan Dejanović ter Dragan Đokić.[15] Popolnoma je bil uničen tank M-84, ki je eksplodiral, uničena sta bila tudi dva oklepna transporterja M-60, poškodovani pa so bili še trije tanki, dva oklepna transporterja in tri nebojna vozila. Statistično gledano je bilo v enoti od 150 starešin in vojakov lažje oz. huje poškodovanih ter mrtvih 14 % pripadnikov, od 28 oklepnih in mehaniziranih vozil pa jih je bilo uničenih ali poškodovanih kar 28,2 %.

Jurišni vod 110. jurišnega odreda TO Brežice v popoldanskih urah zaradi pomanjkanja min za ročne metalce in drugega protioklepnega orožja ni bil več bojno aktiven. Enota v boju ni imela mrtvih ali ranjenih, je bil pa v času boja hudo ranjen načelnik štaba Civilne zaščite Občine Brežice Anton Preskar, ki je za potrebe območnega štaba TO opravljal izvidniško in obveščevalno nalogo. Zaradi sklenjenega premirja niso več bojno delovale niti druge bojne enote 25. obmŠTO, ki so bile v rezervi in pripravljenosti.    

V noči z 2. na 3. julij 1991 je komandant 4. oklepne brigade JLA podpolkovnik Rodić poslal telegram svojemu nadrejenemu komandantu generalu Uzelcu v poveljstvo 10. korpusa v Zagreb, v katerem ga je obvestil, da se čuti krivega za smrt svojih vojakov in zahteva svojo razrešitev z dolžnosti. 4. oklepna brigada JLA je v naslednjih dveh dneh z dovoljenjem slovenskih oblasti izvedla čiščenje bojišča, od koder so odpeljali uničene in poškodovane oklepnike.     

Po vrnitvi v vojašnico 4. julija 1991 se je kadrovska sestava brigade močno zmanjšala. Iz brigade je odšlo 30 % vojakov in starešin različnih narodnosti. Brigado je zapustil tudi njen komandant podpolkovnik Vid Rodić,[16] ki je odšel na bolniško in se ni več vrnil na svoje delovno mesto. Poveljevanje nad brigado je formalno prevzel načelnik štaba podpolkovnik Radovan Tacić. Po dogovoru s hrvaškimi oblastmi se je brigada iz Hrvaške umaknila 13. novembra 1991, v koloni, dolgi skoraj 40 kilometrov. Njen cilj je bila Tuzla v Bosni in Hercegovini. Po bojih v Bosni in Hercegovini so se ostanki brigade 18. maja 1992 umaknili v Srbijo in prešli v sestav Učnega centra oklepno-mehaniziranih enot Zvezne republike Jugoslavije v Vršacu.[17]   

Usoda uničenega jugoslovanskega tanka M-84 št. 21303    

Jugoslovanski tank M-84 št. 21303 je bil drugi tank v koloni, ki se je po stranski cesti premikal v smeri Čateža ob Savi in Brežic. Zadel ga je merilec ročnega metalca M57 teritorialec Jože Šoštarič z drugo mino, saj je s prvo mino zgrešil prvi tank. V boju so merilci namesto novejših min M80 uporabljali stare mine za ročni metalec M57. Merilec Šoštarič je tank zadel v zadnji del, kjer sta bila motor in skladišče tankovskih granat. Tank je takoj zagorel, a se je vseeno odpeljal naprej in se zaustavil nad ribnikom. Tričlanska posadka tanka se je rešila.    

V popoldanskem času kmalu po končanem boju se je skupina pripadnikov JLA z 9 tanki, 6 oklepniki, 5 tovornjaki in enim terenskim vozilom vrnila iz Obrežja na Prilipe ter z bojišča nazaj v smeri Zagreba odpeljala vse nepoškodovane tanke in oklepnike.

Nevozna, poškodovana in uničena oklepna bojna tehnika je ostala na bojišču do 3. julija 1991. V popoldanskih urah tega dne je po odobritvi slovenskih oblasti JLA izvedla asanacijo in sanacijo bojišča. S težkimi vojaškimi vlačilci so odpeljali še vso preostalo poškodovano oklepno bojno tehniko in ostalo vojaško opremo, ki so jo pustili bežeči in umikajoči se vojaki. Na lokalni cesti je ostalo telo tanka M-84 št. 21303 oz. njegov vozni del z gosenicami, ki je na bojišču po zadetku granate ročnega metalca zagorel in eksplodiral.    

Pri ribniku pod vasjo Prilipe so pustili tudi kupolo eksplodiranega in uničenega tanka. V cevi kupole je ostala še neizstreljena granata. Kupolo tanka je ob eksploziji vrglo po manjši vzpetini ob cesti navzdol. Ob močni eksploziji je nastal oblak belo-črnega dima, ki je bil visok več deset metrov in viden tudi iz naselja Trnje v Brežicah na levi strani reke Save. Kupole tanka pripadniki JLA najverjetneje niso odpeljali zaradi njene teže, saj je v kompletu s topovsko cevjo in ostalo opremo tehtala okoli 12 ton. Za izvleko po vzpetini do lokalne ceste niso imeli primerne opreme ali pa kupole niso želeli premikati, saj sta bila v cevi še vedno smodniško polnjenje in granata. Zaklep okvirja ni bil v celoti zaprt.

Skupina vojakov JLA je z minoiskalci preiskala širše območje, kjer je eksplodiral njihov tank M-84. Iskali so predvsem tankovske granate kalibra 125 mm, ki so bile v tanku in ob eksploziji niso bile uničene.  

Ob magistralni cesti so ostali tudi uničeni in prestreljeni ter zgoreli težki tovornjaki, ki so v barikadi kljubovali nastopajočim oklepnikom JLA. Pri čiščenju lokalne ceste je bilo uničeno telo oz. podvozje tanka; v naslednjih dneh je bilo premaknjeno na parkirni prostor ob magistralni cesti, kjer so bili tudi uničeni tovornjaki iz barikad. Te so odpeljali delavci delovne organizacije Prevoz Brežice, ki so barikado tudi postavili.  

Le nekaj dni po sprejemu Brionskega dogovora, ki sta ga podpisali delegaciji SFRJ in Slovenije in s katerim so bile ustavljene vojaške aktivnosti na ozemlju Slovenije ter za tri mesece zaustavljene osamosvojitvene aktivnosti, je poveljstvo 10. korpusa JLA s sedežem v Zagrebu (dopis VP JLA 5431) poslalo Skupščini občine Brežice zahtevo za vrnitev vojaškega orožja in opreme, ki naj bi jo do 3. julija 1991 odnesli pripadniki TO Slovenije iz nezavarovanih oklepnih vozil JLA. Med zahtevanimi sredstvi je bilo 19 kosov pištol, avtomatskih pušk in mitraljezov različnih kalibrov, več kot 14.000 kosov različnega streliva, 60 kosov ročnih bomb ter radijska sredstva in senzorji. Pri tem so se sklicevali na določila Brionskega dogovora o vrnitvi vseh sredstev in opreme JLA. V dopisu niso navedli zahteve po vračilu uničenega tanka, ki je ostal na Prilipah. Pod sredstvi se v vojaški terminologiji ne upoštevajo bojna tehnika, orožje in strelivo ter njihovo vračilo tudi ni bilo izrecno navedeno v dogovoru. Zasežena bojna tehnika, orožje in strelivo so bojni plen ter načeloma vedno ostanejo zmagovalcu. Večina zaseženega orožja in streliva kljub vsemu ni postala vojni plen TO, saj so ga odnesli neznanci, ne pa teritorialci, medtem ko je bila TO predana le manjša količina orožja.   

Poveljstvo 10. korpusa JLA je z dopisom 13. avgusta 1991 od Skupščine občine Brežice ponovno zahtevalo vrnitev orožja, streliva in opreme JLA, ki je po boju ostala pri Prilipah. Dodatno pa so zahtevali tudi odobritev za umik uničenega tanka. Pri tem so navedli, da jim kljub naporom do tedaj še ni uspelo pridobiti odobritve za umik. Zahtevali so, da se zasežena vojaška tehnika in oprema vrnejo do 25. avgusta 1991. V zaključku dopisa so celo navedli, da bodo dodatno izstavili račune za škodo, ki je nastala na poškodovanih in uničenih bojnih vozilih ter stroške, nastale s smrtjo treh vojaških oseb in sedmih ranjenih. Dokument je podpisal komandant korpusa generalpodpolkovnik Dušan Uzelac. Sekretar Sekretariata za obrambo Skupščine občine Brežice Stanislav Zlobko je 16. avgusta 1991 na dokument dopisal: »Ne izvajamo nobenih aktivnosti za izpolnitev njihovih zahtev.«[18]

O nadaljnji usodi telesa oz. podvozja uničenega tanka M-84 ni pisnih virov. Kupola tanka je ostala ob vzpetini pod lokalno cesto pri vodnem zajetju do pomladi leta 1992. Poveljnik 25. območnega štaba TO podpolkovnik Ernest Breznikar je izdal ukaz o umiku kupole v vojašnico TO Cerklje ob Krki. Šest nekdanjih delavcev, zaposlenih v garniziji JLA Cerklje ob Krki, je s tankom za izvleko (TZI) številka 20279 in samohodnim topom M-36 umaknilo kupolo ter jo z vlačilcem prepeljalo v vojašnico TO. Tu so jo odložili v nekdanji avtopark vojašnice.

Ob ustanavljanju 24. oklepno-mehaniziranega bataljona TO v Vojašnici TO Cerklje ob Krki ter ureditvi garaž za bojno in ostalo tehniko je bila kupola v začetku leta 1993 umaknjena v veliko peščeno jamo na severu vojašnice. V cevi kupole je bila še vedno granata s smodniškim polnjenjem. Skupina vojaških pirotehnikov, ki je prišla iz Ljubljane, je z manjšo količino eksploziva odprla zaklep cevi, odstranila smodniško polnjenje in pripravila pogoje za izstrelitev granate iz cevi. Ob pomoči pripadnikov 24. oklepno-mehaniziranega bataljona TO je bila cev obtežena in usmerjena v brežino peskokopa. Granata je bila nato izstreljena.

Po pričevanju takratnih zaposlenih v vojašnici TO so kupolo kmalu zatem ukradli Romi iz bližnjega naselja Kerinov Grm, ki so zbirali odpadno železo. V ta namen so najeli dvigalko in vlečno vozilo ter kupolo naložili in odpeljali v smeri Primorske in Italije. Nekje na Primorskem ali celo na državni meji z Italijo so bili zaustavljeni. Dežurni Uprave za notranje zadeve Krško je nekega večera poklical varnostnika TO iz vojašnice Cerklje ob Krki in preverjal, ali v vojašnici pogrešajo katerega izmed tankov. Kmalu so ugotovili, da manjka kupola, ki je bila prepeljana v peskokop. Ukradeno kupolo so morali Romi vrniti v peskokop. Z izgubo zaslužka se niso sprijaznili, zato so izvedli novo akcijo, v kateri so z avtogenim varilnim aparatom odrezali cev kupole in jo odpeljali. Nadaljnja usoda cevi, ki je bila težka 2 toni, ni znana.   

Kupolo brez cevi je prevzel Vojaški muzej SV, od poleti 2015 pa je kot razstavni eksponat na ogled v Parku vojaške zgodovine Pivka. Gre za enega redkih ohranjenih eksponatov uničene oklepne tehnike JLA v vojni za samostojno Slovenijo leta 1991. 

---

[1] 110. jurišni odred TO Brežice je bil ustanovljen v začetku leta 1985 ob spremembah v organizacijsko-formacijski sestavi TO občine Brežice. Nastal je s preoblikovanjem ukinjenega 86. posavskega protioklepnega odreda TO. V: Mitja Teropšič, Brežiški teritorialci, 2019, str. 99.  
[2] Nadkalibrsko strelivo so granate, mine, rakete in strelivo kalibra nad 12,7 mm. V: Vojaški slovar: Predelana in dopolnjena izdaja, Ljubljana: Ministrstvo za obrambo, 2002, stran 234.
[3] Glede na takratne kriterije razporejanja nadkalibrskega streliva za orožje na posameznega vojaka in razpoložljiva sredstva 25. obmŠTO je posamezni vod prejel tri zaboje s po štirimi minami za ročni metalec, zaboj tromblonskih kumulativnih min s 24 minami ter zaboj ročnih bomb M75 s 60 bombami.
[4] Glede na izdelan načrt oviranja »Gams« so bile konec maja 1911 načrtovane tri različice oviranja. Po prvi naj bi se v ovire postavili naloženi tovornjaki, po drugi gramoz in po tretji zemlja ter kamenje. Pri izvedbi oviranja junija 1991 je bila v večini ovir uporabljena prva različica. Fotokopijo načrta hrani Mitja Teropšič.
[5] To so bili: vodnik 1. razreda Franc Šuler, nižji vodnik Anton Turk, nižji vodnik Stanko Krulc in voznik Duško Škoflek.   
[6] Mr. Milisav Sekulić, Jugoslaviju niko nije branio a vrhovna komanda je izdala, 1997, stran 150.
[7] Ta naziv za kolono JLA je uporabljen, ker na nalogo ni bil poslan formacijski bataljon, sestavljen iz dveh tankovskih in mehanizirane čete. Koloni je poveljeval komandant 1. tankovskega bataljona, zato je naziv ‘bataljonska oklepno-mehanizirana bojna skupina’ najbolj primeren, saj je bila enota oblikovana za točno določeno nalogo. V nadaljevanju je uporabljen skrajšan naziv ‘bataljonska oklepna bojna skupina’.    
[8] Po oborožitvi in številu pripadnikov je bila primerljiva s 1. oklepno brigado JLA z Vrhnike. Razlika je bila le v popolnitvi s tanki, saj je imela 4. oklepna brigada s tanki M-84 oborožen le 1. oklepni bataljon, 1. oklepna brigada pa vse tri. 2. in 3. oklepni bataljon v 4. oklepni brigadi sta bila namreč oborožena s tanki T-55. 1. oklepna brigada je imela mehanizirane enote oborožene s sodobnejšimi bojnimi vozili pehote BVP M-80, 4. oklepna brigada pa tudi s starejšimi oklepnimi transporterji OT M-60. V: Sanja Remškar, Občina Vrhnika v času vojne za Slovenijo (1991): Diplomsko delo, Ljubljana, 2007, str. 26–29.    
[9] Oklepne in druge enote JLA ranga polk–brigada kot tudi nižje enote so ob preoblikovanjih glede na pomen in uporabo v primeru ogrožanja ter vojne dobile poseben status popolnjenosti v miru, ki je bil določen z oznakami »A«, »B« in »R«. Enote z oznako »A« so bile v miru popolnjene s pripadniki 60–100 %, enote z oznako »B« 15–60 % in enote z oznako »R« 0–15 %.V: Bojan Dimitrijević, Modernizacija i intervencija, Jugoslovenske oklopne jedinice 1945–2006, Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2010, str. 256.  
[10] Ratni put 4. oklopne brigade JNA, tekst je nastal na podlagi dejstev iz knjige polkovnika Radovana Tacića Stakleni tenkovi – moč i nemoč četvrte oklopne brigade, Vršac, 1994. Fotokopijo teksta hrani avtor.  
[11] Dragan Obrenović je aktivno sodeloval tudi v vojni v Bosni in Hecegovini. Od decembra 1992 do novembra 1996 je bil načelnik štaba in namestnik komandanta 1. Zvorničke pešadijske brigade Drinskega korpusa vojske bosanskih Srbov (VRS) in je bil na haaškem sodišču obsojen na 17 let zapora za genocide in zločine v Srebrenici. Objavljeno na spletni povezavi https://www.icty.org.
[12] Izjave so objavljene v knjigi polkovnika Radovana Tacića Stakleni tenkovi – moč i nemoč četvrte oklopne brigade, Vršac, 1994.
[13] Izvleka je slovenski izraz za srbsko-hrvaško besedo ʻizvlačenjeʼ. V: Vojaški slovar: Predelana in dopolnjena izdaja, Ljubljana: Ministrstvo za obrambo, 2002, str. 159.  
[14] Spletna povezava: https://www.youtube.com/watch?v=vj3hX3NtyA4&t; Izjava starijega vodnika Radovana Stojiljkovića. V: Radovan Tacić, Stakleni tenkovi – moč i nemoč četvrte oklopne brigade, Vršac, 1994, str. 268.     
[15] Podatki o uničeni in poškodovani oklepni tehniki ter podatki o mrtvih in ranjenih so povzeti iz teksta Ratni put 4. oklopne brigade JNA. Tekst je nastal na podlagi dejstev iz knjige polkovnika Radovana Tacića Stakleni tenkovi – moč i nemoč četvrte oklopne brigade, Vršac, 1994. Fotokopijo teksta hrani avtor.
[16] Vid Rodić je bil po vojni na Hrvaškem ugleden pravnik in leta 2002 predsednik občinskega sodišča v Jastrebarskem ter leta 2017 upokojen kot sodnik občinskega sodišča v Novem Zagrebu.
[17] Ratni put 4. oklopne brigade JNA, tekst je nastal na podlagi dejstev iz knjige polkovnika Radovana Tacića Stakleni tenkovi – moč i nemoč četvrte oklopne brigade, Vršac, 1994. Fotokopijo teksta hrani avtor.
[18] Teropšič, Tomaž, Teropšič, Mitja, Posavje v letih 1989–1991: Spominski zbornik, Brežice, 2001, str. 382.

Literatura:

Molan, Miha (ur.): POLICIJA Posavja v osamosvojitvenih procesih: Policijsko veteransko društvo Sever Posavja. Krško, 2016.

Sekulić, Milisav: Jugoslaviju niko nije branio a vrhovna komanda je izdala. Beograd, 1997.

Tacić, Radovan: Stakleni tenkovi: moč i nemoč četvrte oklopne brigade. Vršac, 1994.

Teropšič, Mitja: Posavski teritorialci v osamosvojitveni vojni 1991: 25. območni štab TO in vojaški vidiki  osamosvajanja Slovenije v Posavju. Ljubljana: Zveza veteranov vojne za Slovenijo, 2021.

Teropšič, Tomaž; Teropšič, Mitja: Posavje v letih 1989–1991: Spominski zbornik. Brežice, 2001.  

 

 

Ob koncu projekta »WALKofPEACE – Trajnostni razvoj dediščine prve svetovne vojne med Alpami in Jadranom«, v okviru Programa sodelovanja Interreg V-A Italija-Slovenija 2014-2020, v Parku vojaške zgodovine odpiramo novo stalno razstavo »Boj v zaledju strelskih jarkov«. Slovesnost ob odprtju razstave bo v četrtek, 7. aprila 2022, ob 16. uri v Parku vojaške zgodovine.

Vljudno vabljeni!

 

Al termine del progetto “WALKofPEACE – Sviluppo Sostenibile del Patrimonio della Prima Guerra Mondiale tra Alpi ed Adriatico” (Programma di Cooperazione transfrontaliera Interreg V-A Italia-Slovenia 2014-2020) il Parco della storia militare presenta una nuova mostra permanente intitolata “Lotta nelle retrovie delle trincee”. La cerimonia di inaugurazione si terrà giovedì, 7 aprile 2022, alle ore 16:00 presso il Parco della storia militare.

Saremo lieti della vostra presenza!

 

 

 

 

Park vojaške zgodovine je v preteklih dneh pridobil še en pomemben muzejski eksponat – nemški štiricevni protiletalski top Flakvierling 38, ki ga je Republiki Sloveniji donirala Republika Severna Makedonija. Pobudo za pridobitev muzejskega eksponata je dal prav Park vojaške zgodovine, in sicer ministru za obrambo mag. Mateju Toninu, ki se je v okviru sodelovanja z Ministrstvom za obrambo Severne Makedonije tudi dogovoril za izvedbo donacije. Dragoceni eksponat je tako v začetku leta prišel v Slovenijo in bil po opravljenih formalnostih ter vpisu v evidence Vojaškega muzeja Slovenske vojske prepeljan v Park vojaške zgodovine. Top je glede na svojo starost odlično ohranjen, v Parku pa že pripravljajo elaborat njegove konzervacije in restavracije v skladu s strokovnimi standardi. Najnovejša muzejska pridobitev predstavlja pomembno dopolnitev zbirke, saj je s stališča vojaške dediščine dragocen tehnični spomenik in hkrati krut opomnik na tragične zgodbe, ki so neizbežno povezane s tovrstnimi orožji.  

Gre za izvedenko nemškega enocevnega protiletalskega topa Flak 38 kalibra 20 mm, ki je predstavljal osnovo nemškega lahkega protiletalskega topništva v drugi svetovni vojni in eno najbolj razširjenih artilerijskih orožij nasploh. Kljub izboljšavam je hiter razvoj letalske tehnologije zmanjševal njegovo učinkovitost in postavljal pod vprašaj uporabnost enocevnega topa. Zaradi pomanjkanja razvojnih možnosti osnovnega orožja in naraščajočih vojaških potreb je nemška vojska že leta 1940 uvedla v uporabo izvedenko Flakvierling 38, ki je imela na enovitem podvozju namesto ene same nameščene kar štiri 20-milimetrske cevi. Orožje je tako pridobilo bistveno večjo hitrost streljanja, ki je teoretično znašala kar 1.800 izstrelkov/minuto. Zaradi izjemne hitrosti streljanja je bilo za njegovo upravljanje potrebnih osem članov posadke. Nadgradnja je znatno izboljšala učinkovitost orožja in možnost protiletalske zaščite enot ter ključnih točk pred napadi lovskih letal. V protiletalski vlogi je ta 1.500 kg težek top imel domet 2.200 m, na kopenske cilje pa kar 5 km. Proizvajali so ga vse do leta 1945, uporabljen pa je bil praktično na vseh bojiščih v Evropi in Afriki tako v enotah na bojni črti kot tudi za zaščito ladij, vlakov, logističnih središč, tovarn … Med vojno se je to orožje pojavilo tudi pri nas. Zajete flake so uporabljali tudi na partizanski strani; 1. tankovska brigada jih je celo namestila na ameriške tanke Stuart M3A3 v modifikaciji stuart/flak. Več primerkov je Jugoslavija dobila po koncu vojne, kjer so v sestavi protiletalskih enot ostali še desetletja za tem. Ob razpadu Jugoslavije topovi niso bili več v operativni rabi, ampak so bili del strateških rezerv oz. so bile z njimi opremljene enote Teritorialne obrambe.

Donacija eksponata iz Republike Severne Makedonije in njegova umestitev v muzejsko artilerijsko zbirko sta plod dobrega sodelovanja med obema obrambnima ministrstvoma. V Parku vojaške zgodovine upajo na še tesnejše mednarodno povezovanje in vzajemno pomoč s sorodnimi organizacijami iz tujine, kar bi ponudilo nov spekter možnosti pri širitvi zbirke z novimi eksponati, ki so del svoje zgodovine soustvarjali tudi na naših tleh.

 

V Parku ob tej priložnosti izrekajo iskreno zahvalo ministru za obrambo mag. Mateju Toninu, ki je aktivno posredoval pri pridobitvi eksponata, našemu atašeju v Severni Makedoniji g. Primožu Šavcu, Direktoratu za logistiko, Vojaškemu muzeju Slovenske vojske in vsem drugim službam, ki so sodelovale v projektu, pa tudi vodstvu severnomakedonskega ministrstva za obrambo ter njihovim službam.  

Krajevna skupnost Slavina,  Kulturno društvo Slavina in Župnija Slavina vas ob 500 – letnici turškega vpada v Slavino v sodelovanju s Parkom vojaške zgodovine  vabijo na drugo v sklopu predavanj, s katerimi skušajo poživiti zgodovinski spomin na dogodke iz  preteklosti naših krajev.

Predavanje bo v ponedeljek 28. marca ob 19.30 v Kulturnem domu v Slavini. Predaval bo zgodovinar dr. Jernej Kotar iz Narodnega muzeja Slovenije na temo: “Začetki osmanskih vpadov na Kranjsko – med miti in resničnostjo”.