V teh dneh mineva 77 let od strmoglavljenja britanskega lovskega letala Spitfire MH980 pri vasi Suhorje, na robu Brkinov, v katerem je tik pred koncem vojne tragično ugasnilo življenje mladega pilota, narednika britanskih kraljevih letalskih sil Edmunda Ramsbothama.

Komaj 21-letni pilot je bil pripadnik 249. eskadrilje, ene najslavnejših lovskih enot britanskih kraljevih letalskih sil. Enota je v tistih dneh pomagala jugoslovanskim partizanom v zaključnih bojih z zalezovanjem nemških transportov na cesti in železnici. Letalo narednika Ramsbothama je bilo najverjetneje zadeto med nizkim preletom ob eksploziji tovornjaka s strelivom in je neposredno zatem strmoglavilo v bližini Suhorja. Truplo mladega angleškega pilota so vaščani dostojno pokopali na vaško pokopališče. Kmalu po vojni so posmrtne ostanke britanske vojaške oblasti prekopale na vojaško pokopališče v Beogradu, kjer počiva še danes. Spomin na ta tragični dogodek na Suhorju kljub temu ni nikoli povsem zamrl.  

  

Park vojaške zgodovine je kot osrednji vojaški muzej v Republiki Sloveniji pomemben del svojih raziskovalnih naporov v zadnjih letih posvetil tudi proučevanju nesreč zavezniških letal na območju Slovenije in se zato z veseljem odzval pobudi vaške skupnosti iz Suhorja ter v letu 2021 na mestu strmoglavljenja letala postavil spomenik.   

Ob letošnji obletnici je Park vojaške zgodovine v sodelovanju z Veleposlaništvom Združenega kraljestva v Sloveniji včeraj, 5. maja, na mestu padca letala pri vasi Suhorje pripravil krajšo slovesnost. Po besedah direktorja Parka mag. Janka Boštjančiča je kraj nesrečne smrti pilota narednika Edmunda Ramsbothama postal pomemben simbolni kraj, kraj spomina na mnoge letalce zavezniških sil, ki so za svobodno Evropo dali največ – svoja mlada življenja. Ob tem je izpostavil, da je sporočilo, ki ga nosi spomenik, danes celo še bolj aktualno kot ob njegovi postavitvi, saj za svobodno Evropo ponovno umirajo tako mladi fantje kot tudi starejši, ženske in otroci. Tudi vojna v Ukrajini se nam zdi daleč ter pogosto slišimo in beremo komentarje, da se nas ne tiče. A tudi narednik Ramsbotham ni vedel za Suhorje in kje ležijo Brkini, pa je prav tu za svobodno Evropo daroval svoje življenje.

Jedro slovesnosti je predstavljalo polaganje vencev. V imenu Republike Slovenije je venec položil predsednik Državnega sveta g. Alojz Kovšca, v imenu Združenega kraljestva pa veleposlanica Združenega kraljestva v Sloveniji Nj. Eksc. Tiffany Sadler.  Veleposlanica je v kratkem nagovoru zbranim izrazila globoko hvaležnost Parku vojaške zgodovine za postavitev spomenika in poudarila, da je današnji dogodek hkrati tudi velik poklon slovensko-britanskemu zavezništvu, ki je danes, ravno tako kot pred 77 leti v boju proti okupatorju, trdno tudi v podpori svobodni in suvereni Ukrajini. 

Veliko priznanje Parku vojaške zgodovine v njegovem prizadevanju po spoštljivem ohranjanju spomina na bridke udarce druge svetovne vojne je izrazil tudi predsednik Državnega sveta Republike Slovenije g. Alojz Kovšca. Po njegovih besedah smo kot skupnost na podlagi skupne grožnje iz preteklosti zgradili močno solidarnost do narodov, ki se morajo za mir in svobodo boriti tudi danes. Svoj slavnostni nagovor je sklenil z mislijo: »Naj spomin na vse, ki so svojo življenjsko pot sklenili na slovenski zemlji v boju za svobodo, nikoli ne zamre.«

Slovesnosti je dodatno svečano noto pridodal dovršen skupen nastop trobilnega kvinteta britanskega vojaškega orkestra Colchester in trobilnega kvinteta Orkestra Slovenske vojske.  

Zamisel o proizvodnji lastnega orožja je v Socialistični republiki Sloveniji zaživela že takoj po drugi svetovni vojni, a je imelo v Jugoslaviji monopol na tem področju podjetje Crvena zastava iz Kragujevca. Ob podpori republiškega vodstva se je v osemdesetih letih zamisel kljub temu uresničila. Oktobra 1989 je slovensko podjetje Gorenje v Tacnu strokovni javnosti in domačim izvedencem predstavilo avtomatsko puško MGV-176. Brzostrelko je v osemdesetih letih sprva razvijalo podjetje Gorenje iz Velenja, pozneje pa je njeno proizvodnjo prevzelo podjetje Orbis. Pomen oznake MGV ni popolnoma jasen, lahko bi pomenila ʼMachine Gun Velenjeʼ ali ʼMaschinen Gewehr Velenjeʼ, vendar gre najverjetneje za kratico poimenovanja ʼModel Gorenje Velenjeʼ. Teritorialci in splošna javnost pa so oznaki MGV dali hudomušen pomen “mali gospodinjski vrtalnik”. 

Proizvajalec je navdih za izdelavo prve slovenske avtomatske puške dobil pri puški American-180, kar se kaže že v njuni vizualni podobnosti. Po drugi strani se orožji med sabo najbolj razlikujeta v osnovni opremi in materialu. Puška American-180 je bila zasnovana že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in prvotno izdelana iz lesa, plastike, železa ter aluminija. Model MGV pa je bil proizvajan iz sodobnejših materialov, povečini iz odporne plastike, zato je bil bistveno lažji. Eno od glavnih razlik med puškama je predstavljala tudi varovalka za izbiranje načina streljanja. Ameriški model je dobil varovalko šele pozno v svoji razvojni dobi, medtem ko je imela puška MGV že od začetka možnost za polavtomatsko in avtomatsko uporabo kot tudi varovalo.

Avtomatska puška MGV-176 naj bi bila izredno uporabna in učinkovita zaradi možnosti hitrega rafalnega streljanja. Plastični nabojnik na vrhu puške je vseboval 176 nabojev kalibra 5,6 mm, pri čemer je bilo v eni minuti teoretično mogoče izstreliti med 1200 in 1600 nabojev, torej 20 na sekundo. Začetna hitrost izstreljene krogle je bila 360 m/s. Tako kot nabojnik je bila tudi večina ostalih delov izdelana iz plastike, zaradi česar je bila puška izredno lahka. S praznim nabojnikom je tehtala 2,88 kg, s polnim pa 3,45 kg. Dolžina puške z zloženim kopitom je bila 48 cm, z odprtim pa 74,7 cm. Orožje je imelo tudi možnost uporabe dušilca, dokupiti pa je bilo mogoče celo lasersko merilno napravo. Puška je bila namenjena policijski in vojaški uporabi za boj na razdaljah do 150 metrov, tako na odprtem terenu kot v urbanih okoljih.      

Brzostrelka MGV-176 je bila sestavljena iz sedmih osnovnih sklopov: bobna, vzmetnega mehanizma, zaklepišča z oblogo cevi, cevi, zaklepa, povratno-udarne vzmeti z vodilom in ročaja s sprožilnim mehanizmom. Merek na sprednjem delu cevi je bil del obloge cevi, merek na zadnji strani puške pa se je namestil s pomočjo vzdolžnega vodila, pri čemer je bilo izdelanih več različic merkov. Puška je imela na levi strani ročno napenjanje, ki je bilo ob streljanju statično. Njen zaklep je imel v preseku obliko štirikotnika z vgrajeno iglo. Na vrhu cevi je bil prostor za namestitev nabojnika, v katerem so bili naboji razvrščeni v tri vrste. Prvotno je imel nabojnik kapaciteto za 176 nabojev, ob njegovi nadgradnji z utrditvijo notranje stene pa je sprejel le 161 nabojev.

Po predstavitvi brzostrelke leta 1989 jih je kot prva začela uporabljati posebna enota Milice, leta 1990 pa tudi Teritorialna obramba, sprva v  30. razvojni skupini (kasnejši MORiS). Večje količine tega orožja so v Teritorialni obrambi pridobili oktobra 1990. Na postroju 30. razvojne skupine v Kočevski Reki 17. decembra 1990, kjer so se prvič predstavile slovenske oborožene sile, je bila nova brzostrelka prisotna v prvih vrstah. Propagiranje prvega slovenskega orožja so dodatno spodbudile številne objave na naslovnicah revij in v časopisnih člankih. Na jugoslovanski strani je proizvodnja puške sprožila številne kritike in nezadovoljstvo, saj je pomenila morebiten razvoj industrije z orožjem v Socialistični republiki Sloveniji.

Brzostrelka je imela tudi več pomanjkljivosti. Največji problem v času jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih je predstavljala predvsem dobava kakovostnega streliva, saj slednjega ni bilo v skladiščih JLA, strelivo lokalne proizvodnje je bilo bistveno slabše kakovosti, tuje pa težje dosegljivo. Slabša kakovost streliva je po navadi pomenila težave s cevjo, v kateri je prihajalo do zastojev. Zaradi kadence, velike hitrosti in visoke temperature se je v cevi nabiral svinec. Pri domačem strelivu je v cevi nevšečnosti povzročal tudi vosek, s katerim so bili premazani naboji domače izdelave. Težave niso bile povezane le z naboji, ampak tudi s celotnim sistemom vrtenja nabojnika in odpiranja zaklepa. Pogosto se je zgodilo, da naboj v zaklep sploh ni vstopil. Tudi samo polnjenje nabojnika ni bilo najlažje, saj se je na terenu v nabojniku lahko nabrala umazanija, ki je povečala možnost zastoja.  

V teoriji je bila brzostrelka veliko boljša od ostalega primerljivega orožja, narejena je bila namreč iz najmodernejših materialov tistega časa, imela visoko hitrost streljanja in uporabnikom omogočala visoko mobilnost. Teorija pa se ni odrazila v praksi, saj je bila njena dejanska uporabnost precej manjša od pričakovane.     

Puško so bolj izrazito uporabljali na Hrvaškem v času osamosvojitvene vojne, kjer so jih kljub pomanjkljivostim, ki so se pokazale v letu 1991, poskušali pridobiti čim več. Ob formaciji hrvaške kopenske vojske pa so puške MGV zamenjali z bolj uveljavljenimi in preizkušenimi brzostrelkami kalibra 9 mm. 

Brzostrelke MGV-176 v vojski danes ne uporabljajo več, zelo pa je zaželena med zbiralci orožja. V Parku vojaške zgodovine Pivka si jo je mogoče ogledati na stalni razstavi »Pot v samostojnost«.

Avtor: Peter Požar

 

Viri:  

– Ravbar, Matjaž: 30 let brzostrelke MGV: katalog razstave. Vojaški muzej Slovenske vojske, Center vojaških šol, 2020.

– Novi tednik NT&RC, 22. 2. 1990, št. 8.

– Novi tednik NT&RC, 18. 10. 1990, št. 42.

– Novi tednik NT&RC, 28. 12. 1989, št. 52.

– Nova doba, 26. 12. 1990, št. 7.   

Spletni viri:   

– Slika: Primerjava z American-180: https://pin.it/3LZSn4P, dostopno: 1. 4. 2022.

– The Rimfire Report: The MGV-176 22LR Submachine Gun: https://www.thefirearmblog.com/blog/2020/06/15/mgv-176-22lr-submachine-gun/, dostopno: 1. 4. 2022.

 

Park vojaške zgodovine bo v maju odprt vsak dan, in sicer od ponedeljka do petka med 10. in 16. uro, v soboto in nedeljo pa med 10. in 18. uro.

Ob obisku Parka vojaške zgodovine Pivka lahko obiskovalci uporabijo tudi nov turistični bon (BON21).  V skladu z Uredbo o načinu unovčitve bona za izboljšanje gospodarskega položaja na področju potrošnje v gostinstvu, turizmu, športu in kulturi je to mogoče le z boni izdanimi leta 2021. Minimalna vrednost koriščenega bona znaša 20 EUR.

OBVEZNA JE PREDHODNA NAJAVA za ogled notranjosti podmornice in za preizkus enega izmed naših dveh simulatorjev letenja, MiG-21 ali Spitfire.

Rezervacijo lahko opravite na 031 775 002 ali [email protected].

Avtor fotografske razstave o dvorcu Ravne Anton Bukovnik se je s čarom lovljenja in ujetja trenutkov srečal že v otroških letih. Kot veliko drugih, ki so takrat začeli svojo fotografsko pot, je začel ustvarjati z »robustno« vzhodnonemško  tehniko – fotoaparatom svojega očeta in filmsko emulzijo. V zgodnjih študentskih letih se je pridružil skupini Fotogrupa ŠOLT, v kateri je ustvarjal ob boku mnogih danes priznanih slovenskih fotografov in se od njih tudi učil. Prek omenjene skupine je sodeloval na približno stotih skupinskih razstavah po vsem svetu, največ v nekdanji Jugoslaviji, ter prejel tudi nekaj mednarodnih in domačih priznanj.

Prodor pikslov v svet fotografije in vse dobrobiti digitalne tehnike sta tudi avtorja sprva navduševala, a se je kasneje izkazalo, da je bila to slepa ulica za njegovo ustvarjanje. Po večletni ustvarjalni krizi se je odvrnil od digitalne tehnike ter se vrnil k »filmu in kemiji«.

Anton Bukovnik svoje delo koncipira kot medsebojno ločene zaporedne projekte. Med njimi mora preteči nekaj časa, da izzvenijo prejšnji koncepti, razmišljanja, pristopi, tehnike – naslednji projekt mora biti čim manj kontaminiran s prejšnjimi. V svojem najdaljšem projektu, poimenovanem »Minevanje časa«, ki se je odvijal med letoma 2015 in 2020, je svojo energijo in ustvarjalnost posvetil slovenskim gradovom, graščinam, dvorcem in utrdbam, pri čemer je obiskal kar 315 enot kulturne dediščine, med njimi tudi dvorec Ravne. Tehnična posebnost projekta je bila uporaba analogne tehnike, in sicer infrardečega črno-belega filma, kar je dodalo fotografijam posebno dimenzijo. 

Navdih za omenjen projekt je našel na fotografiji angleškega fotografa sira Simona Marsdna, ki je svoje izrazno življenje posvetil gradovom in graščinam Združenega kraljestva in deloma Francije. Njegova fotografija je daleč od tehnične perfekcije, ki jo omogoča digitalna fotografija, vendar je prav do zadnjega srebrnega zrna prežeta z mistiko, mrakobo in neubesedeno, a povedno tesnobo. Tudi fotografije Antona Bukovnika skozi to tehnično »ne-perfekcijo«, vsaj kar se današnjih standardov tiče, kliče minule čase v bolj temačnih tonih. V svoj fotografski izraz skuša avtor prenesti energetsko vez med preteklostjo in sedanjostjo.

Več o avtorju na: www.antonbukovnik.com

Fotografska razstava Antona Bukovnika je bila pripravljena v okviru čezmejnega strateškega projekta Interreg Italia-Slovenija MerlinCV, kot dopolnilna aktivnost ob izdaji zbornika strokovnih prispevkov, poimenovanega »Dvorec Ravne – med zgodovino in digitalnim«.

Občina Pivka je v okviru čezmejnega strateškega projekta Interreg Italia-Slovenija MerlinCV pripravila zbornik strokovnih prispevkov, ki na eni strani obravnavajo zgodovino dvorca Ravne, na drugi pa področje digitalizacij kulturne dediščine.

Svoje prispevke v zborniku sta predstavila dr. Dragica Čeč iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki je predstavila politično delovanje Bernardina Raunacha, in Tomaž Kalin, sodelavec podjetja Arctur, ki je osvetlil postopek pripravljanja rekonstrukcij dvorca Ravne.

Dogodek je dodatno popestrila fotografska razstava črno-belih fotografij dvorca Ravne avtorja Antona Bukovnika.