V Parku vojaške zgodovine so v četrtek, 6. aprila 2023, pripravili predstavitev knjige Bombardiranje Slovenije 1944-1945. Sam datum predstavitve ni bil brez simbolike – prav na ta dan pred 82 leti se je s silovitim bombardiranjem začel napad sil Osi na Kraljevino Jugoslavijo. Bombardiranja mest, infrastrukture, proizvodnih obratov nenadoma niso bila več stvar zgolj časopisnih in radijskih novic ampak kruta realnost, ki je v naslednjih štirih letih dosegla neslutene razsežnosti in zaznamovala življenje mnogih prebivalcev Slovenije.

Gre za zgodovinsko temo, ki ni bila deležna ustrezne strokovne obdelave. Razlogi za to, da povprečen Slovenec marsikaj ve o bombardiranju Londona, Hamburga in Dresdna, zelo malo, če sploh, pa ve o bombardiranju Maribora, Zidanega mosta, Jesenic, Ljubljane in Postojne, so zelo kompleksni in bi jih veljalo posebej obdelati. Nova knjiga je tako več kot dobrodošla, saj predstavlja prvo celovito obdelavo te tematike v slovenskem prostoru. Gre namreč za pretresljivo zgodovinsko dogajanje, ki ga ni mogoče enostavno pozabiti in tudi žrtve bombardiranj, še posebej nedolžni civilisti, ženske, otroci si zaslužijo sočutje in zgodovinski spomin ne glede na to ali so jih ubile nemške ali zavezniške bombe.

Knjigo Bombardiranje Slovenije 1944-1945 je predstavil soavtor, Sašo Radovanovič, zgodovinar, ki je vrsto let delal v mariborskem pokrajinskem arhivu in nato še v pokrajinskem muzeju, danes pa je podjetnik. Je izjemen raziskovalec in avtor številnih publikacij, od dokumentarnih filmov, znanstvenih prispevkov, monografij in razstav, zlasti o zgodovini Slovenije, Štajerske in Maribora, pa tudi širše. Njegova arhivska raziskovanja sežejo vse do srednjega veka – intenzivno je raziskoval čarovniške procese in turške vpade na evropska tla. V zadnjem obdobju se posveča drugi svetovni vojni; v arhivih je tako odkril doslej povsem neobdelane podatke o taborišču za vojne ujetnike v Mariboru in v muzeju v Melju postavil razstavo o Stalagu XVIII D, ki je nato gostovala tudi v Nemčiji.

Prvi knjigi o bombardiranju Maribora je sledila nova, dopolnjena in razširjena na vso Slovenijo, ki ji je Radovanovič dodal še izredno zanimivo in zaskrbljujoče poglavje o neeksplodiranih bombah, ki še vedno ležijo pod zemljo in ogrožajo varnost vseh nas. 

Soavtorica knjige je Lara Iva Dreu, je nadarjena zgodovinarka mlajše generacije, ki je leta 2020 končala študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani z magistrsko nalogo  o taborišču za vojne ujetnike Stalag XVIII D v Mariboru. Istega leta je bila soavtorica dokumentarnega filma in razstave o taborišču Stalag, ki je gostovala v Spominskem centru Bergen-Belsen in Nemško-ruskem muzeju v Berlinu. V letih 2021 in 2022, ko je bila zaposlena na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je sodelovala pri iskanju in obdelavi gradiva o bombardiranju slovenskih krajev med drugo svetovno vojno v arhivih v Washingtonu, Londonu, Freiburgu in Ljubljani. Rezultat teh raziskav je knjiga Bombardiranje Slovenije 1944-1945. Trenutno pripravlja znanstveno monografijo o mariborskem taborišču Stalag v letih 1941-1945, ki jo bo letos izdala Filozofska fakulteta v Ljubljani.

Avtorja sta v svojem delu osvetlila tudi problematike neeksplodiranih bomb, ki v nekaterih primerih še vedno predstavljajo veliko nevarnost. V zadnjih letih sta tako vzbudili veliko zanimanje javnosti odstranitvi dveh potencialno nevarnih letalskih bomb: lansko leto v Mariboru in leta 2017 v Vurberku. Ostanek te je danes v zbirki Parka vojaške zgodovine in je bil ob predstavitvi knjige tudi predstavljena obiskovalcem. Gre za ameriško prostopadno 500-funtno (227-kilogramsko) bombo za splošno bombardiranje, ki predstavlja najpogosteje uporabljeno bombo v drugi svetovni vojni. Uporabljali so jo tako vojno letalstvo kot mornarica ZDA ter zavezniki, v uporabi pa je ostala vse do 60. let prejšnjega stoletja. Bomba danes predstavlja enega najpogostejših tipov neeksplodiranih bomb iz druge svetovne vojne v Sloveniji in Evropi.

O sami problematiki neeksplodiranih bomb je spregovoril tudi Bojan Kopač, pripadnik Državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi in vrhunski strokovnjak na tem področju.

V Parku vojaške zgodovine je za letošnje leto zasnovan tudi poseben projekt »(Preveč) živa dediščina«, ki obravnava neeksplodirana ubojna sredstva (med njimi zaradi svoje velikosti izstopajo prav letalske bombe) z dediščinskega vidika.  

Knjiga Bombardiranje Slovenije 1944-1945 bo kmalu dostopna tako v muzejski trgovini Parka kot spletni trgovini.

Čeprav je nekdanja jugoslovanska diverzantska podmornica P-913 Zeta primat največjega in najtežjega eksponata v Parku vojaške zgodovine maja 2016 prepustila nemški vojni lokomotivi iz 2. svetovne vojne, zagotovo v marsičem še vedno ostaja daleč najbolj privlačen in skrivnosten primerek v muzejski zbirki. Del tega zagotovo izvira iz opredelitve podmornice kot »diverzantske« ter dejstva, da plovilo precej odstopa od klasične predstave, ki jo imamo o podmornicah.

Podmornica P-913 je tako relativno majhna, ima izključno baterijski pogon in, kar je za številne obiskovalce najbolj zanimivo, nima niti ene torpedne cevi ali lanserjev raket, kljub dejstvu, da so jo številni pojmovali kot najbolj ofenzivno orožje nekdanje Jugoslovanske vojne mornarice (JVM). Njeno poglavitno orožje se je namreč skrivalo v njeni notranjosti, saj je podmornica lahko ob štirih podmorničarjih prevažala do šest diverzantov. Samo podmornic je bila že predstavljena, manj pa je bilo zapisanega o delovanju diverzantov in njihovi opremi.

Leta 1960 je bil v Tivatu v Črni gori ustanovljen 82. pomorski center za razvijanje pomorske diverzantske enote ter izvajanje šolanja potapljačev za celotno vojno mornarico. Že leto kasneje je bil center preseljen na otok Sveta Katarina v bližini Pulja, v neposredno bližino podmorniške baze. Neposredni stik obeh enot je prinesel številne prednosti, zlasti v intenzivnih skupnih pomorsko-diverzantskih usposabljanjih ter tudi v potapljaškem usposabljanju kandidatov za podmorničarje.

Skupna usposabljanja za diverzantske operacije so najprej temeljila na transportu diverzantov do cilja in njihovem izkrcanju, ko je podmornica na površini, kar je izničilo prednost prikritega prevoza in izpostavilo tako podmorničarje kot diverzante nasprotniku. 82. pomorski center in 88. podmorniški divizion sta zato pričela oblikovati načrte za izstop pomorskih diverzantov iz podmornice, ki bi mirovala bodisi na morskem dnu bodisi na različnih globinah. Izstop bi potekal skozi poplavne komore ali torpedne cevi.

Na začetku je bila uporabljena predvsem podmornica Sava (P-802), kasneje pa še podmornici P-811 Sutjeska in P-812 Neretva. Kot temeljna težava se je hitro pokazala globina izhoda iz podmornice. Če do 10 m globine težava še ni bila tako izrazita, je bilo bistveno drugače na globinah do 60 m, kjer so diverzanti uporabljali napravo Oxymix 3C na polzaprti dihalni krog in plinske mešanice Nitrox.

Leta 1971 je 88. podmorniški divizion zapustil Pulj in se preselil v Split. Intenzivnost skupnega usposabljanja je tako nekoliko upadla, kar pa se je izboljšalo z selitvijo 82. centra v Divulje v neposredni bližini Splita in vojaškega pristanišča Lora. Sedemdeseta leta so pomenila tako uvedbo sodobne diverzantske opreme kot tudi uvajanje novih, sodobnejših in zmogljivejših podmornic P-821 Heroj, P-822 Junak in P-823 Uskok ter konec 70. let kot dve zadnji dizel-električni podmornici nekdanje JVM še P-831 Sava in P-832 Drava.

Prevoz diverzantov na območje njihovega delovanja vedno predstavlja operacijo visokega tveganja tako za posadko kot za samo plovilo. Da bi nekoliko zmanjšali tveganje, so že kmalu razvili tako imenovane jahalne torpede, ki so omogočali hitrejši transport diverzantov in eksplozivnih naprav. Omenjeni koncept so na neki način uspešno uporabili tudi italijanski potapljači, ko so s primitivnimi torpedi novembra 1918 v Pulju potopili bojno ladjo Viribus Unitis. Koncept je dozorel v drugi svetovni vojni, ko so se ga spet najbolj vneto posluževali prav Italijani.

82. pomorski center je imel v uporabi nekaj francoskih jahalnih torpedov T-14 Pegasus, na osnovi katerih je Inštitut za ladjarstvo Zagreb (Brodarski inštitut Zagreb) na začetku 70. let začel razvijati projektno dokumentacijo in navigacijsko napravo NU-10 za plovilo, namenjeno prevozu enega potapljača diverzanta. Vozilo R-1 je bilo dolgo 3,7 m, brez tovora je tehtalo 160 kg, delovna globina je bila do 50 m, vozilo pa je imelo skupni doseg med 15 in 20 km, kar je bilo odvisno od hitrosti, ki se je gibala od 4,4 do 5 km/h.

Prednost R-1 je bila tudi ta, da je bilo mogoče plovilo spraviti iz podmornice pod vodo skozi 533-milimetrske torpedne cevi jugoslovanskih podmornic, kar je bistveno zmanjšalo verjetnost, da jih nasprotnik odkrije. Plovilo je bilo »mokrega« tipa, diverzant pa je med plovbo ležal na trupu, pred vodnim tokom ga je ščitil vetrobran iz pleksi stekla. Upravljanje globine je potekalo prek prednje ročice, medtem ko je usmerjanje potekalo z nogami na zadnjem delu R-1.

Podvodni torpedo je imel v prednjem delu tudi transportni oddelek, kjer sta bili lahko nameščeni bodisi dve magnetni mini M71 (vsaka 14,5 kg, 3 kg TNT, časovni vžigalnik) bodisi ena diverzantska mina M66 (50 kg, 27 kg TNT, časovni vžigalnik).

Inštitut za ladjarstvo Zagreb je za potrebe diverzantov razvil tudi večje dvosedežno plovilo R-2, ki so ga podmornice prevažale na zunanjem trupu. Plovilo je bilo dolgo 4,9 m, brez tovora je tehtalo 1400 kg, delovna globina je bila do 60 m, vozilo pa je imelo skupni doseg med 33 in 43 km, kar je bilo odvisno od hitrosti, ki se je gibala od 6,9 do 8,1 km/h. Pogon je bil tako kot na R-1 akumulatorski. R-2 je bil poleg dostave diverzantov in njihovega delovanja v nasprotnikovih vodah namenjen tudi podvodnemu opazovanju in protidiverzantski zaščiti pristanišč, sidrišč in lastnih minskih polj.

V Parku vojaške zgodovine, kjer je že od leta 2011 poleg podmornice P-913 Zeta razstavljeno tudi podvodno diverzantsko plovilo R-1, smo si že leta prizadevali, da bi našli in pridobili še plovilo R-2. Čeprav je veljalo, da so poleg nekaj primerkov v muzejski lasti vsa uničena, smo po naključju lansko jesen uspeli odkriti še enega. V septembru 2021 je Prostovoljno gasilsko društvo Košana Prostovoljnemu gasilskemu društvu Boka  iz Tivta v Črni gori podarilo gasilsko vozilo TAM 125 T10. Z ozirom na to, da je podmornica Zeta prišla v Pivko iz Tivta, je bila primopredaja vozila opravljena v Parku. V delegacijo Občine Pivka, ki je za tem obiskala Tivat, sta bila povabljena tudi direktor Parka mag. Janko Boštjančič in strokovna sodelavka Ana Čič.  

 

Delegacija je v Tivtu obiskala tudi Muzej pomorske dediščine in se tam srečala z nekdanjimi podmorničarji, ki so že večkrat obiskali pivški Park. In prav ti so opozorili, da je na zunanjem skladišču za muzejem še eno plovilo R-2. Glede na to, da se je pivški delegaciji na obisku muzeja pridružil tudi slovenski obrambni ataše v Republiki Črni gori kapitan bojne ladje Boris Geršak, je akcija nemudoma stekla. Slovenija je uradno zaprosila za donacijo eksponata in črnogorsko ministrstvo za obrambo je prošnji hitro ugodilo. Dne 20. septembra 2022 je bil ob uradnem obisku ministra za obrambo Marjana Šarca v Črni gori podpisan dogovor o donaciji muzejskega eksponata, ki je konec istega leta prispel v Slovenijo.   

Z razvojem diverzantskih podmornic razreda Una v 80. letih so tako podmorničarji kot diverzanti dobili namensko plovilo, zasnovano prav za izvajanje prikritega delovanja ob nasprotnikovi obali ali na morebitnih okupiranih otokih v Jadranu. Šest diverzantskih podmornic je tako predstavljalo udarno pest mornarice, ki bi lahko v morebitnem konfliktu delovale tudi na nasprotnem, italijanskem delu Jadrana.

Podmornice, kot je pivška P-913 Zeta, bi se v tem primeru neopaženo približale območju delovanja in se tam spustile na morsko dno do globine 43 metrov. Sledil bi premik diverzantov v sredinsko poplavno komoro, ki bi se po tem, ko bi se hermetično zaprla, pričela polniti z vodo. Izenačitev pritiska bi omogočila izstop diverzantov nad trup podmornice, kjer bi iz namenskih transportnih oddelkov sneli podvodna plovila R-1 in se odpravili proti končnemu cilju. Povratek na podmornico bi bil sicer možen, vendar bi se po pričevanjih največkrat diverzanti po izvedbi napada na ladje, ključne objekte in infrastrukturo umaknili v notranjost Italije in nadaljevali diverzije. Diverzantska podmornica pa bi že ob odhodu zadnjega potapljača zaprla loputo, iztisnila vodo iz poplavne komore in se odpravila domov.

Tako podmorničarjem kot diverzantom svojega znanja ni bilo treba uporabiti proti potencialnemu nasprotniku v Jadranu. Jugoslavija je namreč potonila v lastnem ognju, z njo pa tudi velik del znanja, izkušenj, človeškega in industrijskega potenciala ter ponosa nekdanjih podmorniških sil vojne mornarice. Del te dediščine je po zaslugi Društva podmorničarjev, donatorjev, Občine Pivka, Muzeja Sergeja Mašere ter Ministrstva za obrambo Republike Slovenije mogoče videti tudi v Parku vojaške zgodovine.

Obiskovalci Parka bodo imeli 15. in 16. aprila v sklopu Podmorničarskega vikenda možnost obiskati podmornico v spremstvu nekdanjih podmorničarjev. Po podmorniški razstavi in v podmornico bodo tisti konec tedna obiskovalce vodili prekaljeni morski volkovi ter jim predstavili lastne izkušnje življenja in delovanja pod morsko gladino.

 

Boštjan Kurent, kustos Parka vojaške zgodovine Pivka 

Park vojaške zgodovine bo v aprilu odprt od ponedeljka do petka med 11. in 15. uro, v soboto in nedeljo pa med 10. in 17. uro.

V času velikonočnih praznikov, od sobote do ponedeljka, (8. – 10. april), bo Park odprt med 10. in 17. uro. 

Za ogled notranjosti podmornice in preizkus na simulatorju letenja z letaloma MiG-21 ali Spitfire kot dodatno muzejsko ponudbo je obvezna predhodna rezervacija termina na tel. št. +386 (0)31 775 002 ali po e-pošti [email protected].

Park vojaške zgodovine je v sredo, 29. marca, gostil redno letno srečanje tujih vojaških atašejev, akreditiranih v Republiki Sloveniji. Dvanajst tujih atašejev je Park obiskalo v spremstvu gostiteljev z Ministrstva za obrambo Republike Slovenije ter predstavnikov Grozda obrambne industrije Slovenije (GOIS).

 

Visokim gostom se je naprej predstavilo več slovenskih podjetji, ki delujejo na področju obrambe, varnosti in zaščite. Podjetja delujejo v sklopu gospodarskega interesnega združenja Grozd obrambne industrije Slovenije (GOIS). Atašejem so bili predstavljni produkti in storitve, ki jih podjetja ponujajo, med njimi tudi nekatere inovativne tehnološke rešitve. 

Te so lahko tuji atašeji spoznali tudi na produktnih stojnicah, srečanje pa je bilo namenjeno vzpostavljanju stikov, ki bodo v prihodnosti morebiti prinesli nove posle in priložnosti za slovenska podjetja.

Ob zaključku si je delagacija vojaških atašejev ogledala še muzejske zbirke in razstave s poudarkom na novih pridobitvah Parka. Ob tem so izrazili vse pohvale za uspešno delo na področju predstavljanja vojaškozgodovinske in tehnične dediščine. 

 

Med 22. in 25. marcem je v Parku vojaške zgodovine potekala slovenska predstavitev novega vozila Ford Ranger Raptor. Podjetje Ford Slovenija se je odločilo, da bo svoj nov poltovornjak, ki predstavlja že drugo generacijo Raptorjev, tokrat s pomembnimi izboljšavami in nadgradnjami, strokovni javnosti podrobneje razkrilo ravno v Pivki.

Park je zaradi vseh XXL eksponatov in bogate tehnične zbirke zagotovo zanimiva lokacija že sam po sebi, a izbiri lokacije je v resnici botroval terenski poligon Parka vojaške zgodovine, ki je vsem udeležencem omogočil ne le teoretičen, temveč tudi predvsem praktičen ogled zmogljivosti novega vozila.

Pod nadzorom vrhunskega inštruktorja Janeza Marolta in sodelavcev podjetja Ford so bile tako predstavljene osupljive tehnične zmogljivosti vozila. Te so potrdili tudi številni avtomobilski novinarji, zbralo se jih je več kot 40, ki so lahko tudi sami testirali, česa je vozilo zmožno.

Štiridnevni dogodek se je zaključil v soboto, 25. marca, ko so bili predstavitve deležni še člani AMZS-ja. Park in AMZS sodelujeta že vrsto let, tako imajo vsi člani Avto-moto zveze Slovenije 15-% popust pri nakupu vstopnice za osnovni ogled razstav in zbirk Parka. 

Podjetju Ford se zahvaljujemo za zaupanje, vsekakor pa upamo, da se jekleni mišičnjak še kdaj oglasi v Parku. Zagotovo bo v dobri družbi!

Dejavnosti vojnih mornaric na Jadranu od septembra 1943 do maja 1945 Danijel Frka_SLO

Navy Operations in the Adriatic from September 1943 to May 1945_Danijel Frka_ANG