V četrtek, 13. oktobra, je bil v Park vojaške zgodovine Pivka prepeljan nemški protiletalski top Flak 20 mm, ki je pred tem domoval pred Akvarijem Piran. 

V Parku vojaške zgodovine se namreč pripravlja razstava o dogajanju v Severnem Jadranu med drugo svetovno vojno. Pri tem smo si v dogovoru s piranskim Akvarijem oz. Univerzo na Primorskem za potrebe razstave za eno leto izposodili top, ki je bil razstavljen pred Akvarijem. Gre namreč za nemški protiletalski top Flak 20 mm, s katerim je bil oborožen nemški minolovec R 15. Minolovec je bil aprila 1945 potopljen ob zahodni obali Istre med Savudrijo in Umagom, sredi 80. let prejšnjega stoletja pa so ga ribiči privlekli do Pirana. V Parku bo na topu izveden konservatorski poseg, da bi ga kot pomembno dediščino in pričo pestrega vojnega dogajanja v Jadranskem morju ohranili ter ustrezno muzejsko predstavili.

Muzej slovenske policije je ob letošnjih Dnevih evropske kulturne dediščine v torek, 4. oktobra 2022, organiziral prav poseben dogodek in k sodelovanju na njem povabil tudi Park vojaške zgodovine. Dogodek se je začel z manjšo slovesnostjo, na kateri je zbrane nagovorila ministrica za notranje zadeve mag. Tatjana Bobnar, sledila pa je okrogla miza, na kateri so sodelovali: vodja Muzeja slovenske policije Darinka Kolar Osvald, predstavnica Službe za premično dediščino in muzeje pri Narodnem muzeju Slovenije Maja Hakl Saje, direktorica Tehniškega muzeja Slovenije dr. Barbara Juršič, direktor Gornjesavskega muzeja Jesenice Aljaž Pogačnik in načelnik Vojaškega muzeja Slovenske vojske podpolkovnik mag. Zvezdan Marković. 

Direktor Parka vojaške zgodovine mag. Janko Boštjančič je v okviru dogodka predstavil razvojno pot Parka vojaške zgodovine, posebej pa je izpostavil dve pomembnejši večji pridobitvi zadnjega leta – upokojeni policijski čoln P-111 in helikopter AB-212 Bravo, prek katerih je Park vojaške zgodovine vzpostavil pomemben odnos tudi s slovensko Policijo in Ministrstvom za notranje zadeve. 

 

V dobrih sto letih od njihove prve uporabe so postali tanki sinonim za oklepna gosenična vozila, ki so precej zaznamovala konflikte 20. stoletja in, na žalost, tudi začetka 21. stoletja. Kljub vsemu pa tanki niso neustavljive železne pošasti, ampak so velikokrat odvisni od drugih vozil, ki so jim v podporo in pomoč. Eden najboljših dokazov za to je družina sovjetskih večnamenskih lahkih oklepnih vlačilcev MT-LB(u).

Osnovni namen vozila, ki so ga začeli načrtovati na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, je bila zamenjava zastarelih sovjetskih artilerijskih vlačilcev AT-P. Vendar je bil končni cilj konstruktorjev znamenitega tankovskega biroja v Harkovu bolj ambiciozen. Hoteli so namreč razviti ceneno, univerzalno, dovolj zaščiteno in obenem gibljivo amfibijsko vozilo, katerega podvozje bi bilo mogoče uporabiti in prilagoditi za neštete specializirane podizvedenke, ki bi dopolnjevale sovjetski koncept mobilnosti na bojišču in v zalednih službah. V luči dostopnosti in zanesljivosti vozila so bili tako uporabljeni preizkušeno podvozje »plavajočega« tanka PT-76 ter številne druge, preizkušene komponente, ki so bile že dostopne in so precej poenostavljale logistično verigo Rdeče armade. Razvoj vozila je tako potekal izjemno hitro in brez pretiranih zapletov.

Osnovni model je nosil oznako MT-L, ki pa sta mu bili hitro dodani oklepna zaščita in nova oznaka MT-LB. Dokončna verzija MT-LBu je od predhodnika, ki v dolžino meri 6,45 metra, daljša za slabih 80 centimetrov in ima zaradi tega dodatno nosilno kolo, razlikuje pa se tudi po povišani nadgradnji in kupolici nad transportnim oddelkom. Prav omenjena verzija je postala osnova za številna namenska vozila. Skupaj menda obstaja več kot sto podverzij osnovnega modela, kar nakazuje tako na široko uporabnost kot tudi na odlično osnovno zasnovo vozila.

MT-LB ima dva stalna člana posadke, nameščena v prednjem delu vozila, voznika levo in poveljnika/strelca desno. Za opazovanje imata na voljo prednji vetrobranski okni, ki ju je mogoče v bojnem delovanju zastreti z jeklenimi pokrovi. Vidljivost v tem primeru zagotavljajo opazovalni periskopi in bočna okenca. Za članoma posadke sta nameščena motor s prenosi ter manjši koridor, ki posadko povezuje z izkrcnim delom, kjer je (odvisno od verzije) lahko nameščenih ali do 11 popolnoma opremljenih vojakov ali do 2,5 tone tovora.

Da ima vozilo korenine v artilerijskem vlačilcu, nakazuje zmogljivost vleke dodatnega tovora, težkega do 6,5 tone. Pehota lahko v vozilo vstopa bodisi skozi zadnja vrata bodisi skozi strešne lopute, iz vozila pa lahko skozi strelne line tudi bojno deluje. Odvisno od verzije je vozilo lahko opremljeno z mitraljezom kalibra 7,62 milimetra ali 12,7 milimetra.

Slabih 12 ton težko vozilo (v verziji MT-LBu 15,5 t) nudi le zaščito pred lažjimi pehotnimi izstrelki ter drobci granat, je pa zaradi tega dokaj mobilno, saj mu 236 konjskih moči omogoča hitrost do 61 km/h. Kot številna sorodna sovjetska vozila iz obdobja hladne vojne ima tudi amfibijske zmogljivosti.

MT-LB je vstopil v velikoserijsko proizvodnjo po letu 1966, zahodni strokovnjaki pa so ga prvič videli šele leta 1970 ter mu tako preprosto dali oznako M1970. Vozilo je bilo dobro sprejeto med končnimi uporabniki ter kmalu prodano v številne prijateljske države Sovjetske zveze širom sveta, na Poljskem in v Bolgariji so ga proizvajali tudi licenčno.

Med bolj nevsakdanjimi uporabniki so gotovo Švedska in ZDA. Zadnje vzhodno tehniko pregovorno uporabljajo za simuliranje nasprotnikovih sil, medtem ko so Švedi leta 1993 od takrat že združene Nemčije odkupili kar 460 vozil iz zalog nekdanje komunistične Nemške demokratične republike (NDR). Številne države imajo omenjena vozila oziroma njihove različice še vedno v uporabi, po nekaterih ocenah jih ima samo Ruska federacija bodisi v uporabi bodisi v strateški rezervi skupno menda še vedno več kot 3000.

Med uporabniki je bila tudi nekdanja Jugoslavija, ki je konec sedemdesetih let ob nakupu okoli 130 takrat sodobnih samovoznih havbic 2S1 gvozdika kupila še okoli 60 poveljniških vozil za uporabo v okviru artilerijskih divizionov. Večinoma je šlo za družino različic osnovnega vozila MT-LBu, ki pa so bile opremljene z močnejšim motorjem (296 KM). Ne nepomembno je bilo tudi dejstvo, da je bila gvozdika razvita na podvozju vozila MT-LBu, kar je poenotilo in poenostavilo vzdrževanje vozil. Poveljniška vozila so pripadala poveljnikom in namestnikom baterij, po eno vozilo pa je bilo dodeljeno poveljniku artilerijskega diviziona ter njegovemu namestniku. Vozila so se med seboj razlikovala le v notranji opremi in dodatni oborožitvi.

Poleg omenjenih vozil je JLA prejela še dve različici v osnovni krajši verziji MT-LB, in sicer različico SNAR-10, ki je nosila artilerijski radar, ter samovozni raketni sistem zračne obrambe 9K35M strela-10M. Omenjena sistema sta prišla v uporabo tik pred razpadom Jugoslavije in jih v Sloveniji ni bilo. Je pa po umiku JLA v Sloveniji ostalo več vozil MT-LBu, ki so bila večinoma predelana v poveljniška vozila oklepnih bataljonov. Eno izmed teh vozil danes domuje v vozni zbirki Parka vojaške zgodovine, medtem ko je drugo v sami muzejski postavitvi, saj ga je leta 1991 zajela Teritorialna obramba pri Gornji Radgoni in ga uporabila proti prvotnemu lastniku.

Vozila MT-LB so v svoji karieri upravičila pričakovanja konstruktorjev. Vozilo torej, ki izstopa ravno v tem, da ne izstopa v ničemer, in je kot tako bistveno bolj dolgoživo in uporabno od številnih ostalih pripadnikov družine goseničnih železnih kolosov. Kljub temu je mirno upokojitev vozila preprečila vojna v Ukrajini, ki je vozilo potisnilo tudi v prve bojne črte, za kar nikoli ni bilo namenjeno. Posledica tega so hude izgube tudi med omenjenimi vozili. 

***

Boštjan Kurent

V četrtek, 22. septembra 2022, je bil v Kosovelovem domu v Sežani strokovni posvet o sanaciji kulturne dediščine, ki so ga organizirali Občina Sežana in krajani Kosovelj kot pobudniki ponovne vzpostavitve vojaške kapele pri Kosoveljah.  Arhitekturno izjemno zanimiva kapela je bila središčni objekt vojaške bolnice Feldspital 808, ki je stala na travniku pred vasjo Kosovelje na Krasu. Posvet je moderiral arhitekt Stojan Lipolt, zbrane pa je nagovoril tudi mag. Boštjan Poklukar, direktor Uprave Republike Slovenije za vojaško dediščino. 

Direktor Parka mag. Janko Boštjančič je udeležencem posveta predstavil prispevek “Vojaškozgodovinska dediščina – breme ali priložnost?”

Poleg mag. Boštjančiča so na posvetu nastopili še: domačin in koordinator pobude za realizacijo projekta »Vojaška kapela v Kosoveljah« mag. Dušan Luin; vodja območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Nova Gorica Ernesta Drole; arhitekt z dolgoletnimi izkušnjami v evropskem prostoru Tomaž Bekš; sodelavec Ustanove »Fundacija Poti miru v Posočju« mag. Tadej Koren; vodja Raziskovalne postaje Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU v Novi Gorici dr. Jasna Fakin Bajec; arhitekt- urbanist, specialist za ohranitev in prenovo kulturne dediščine ter naravovarstvenik Danilo Antoni in arhitektka konservatorka s številnimi izkušnjami s področja obnove ter oživljanja kulturne dediščine in vključevanja naravne dediščine v kulturno-turistične projekte Nataša Kolenc, univ. dipl. inž. arh.

 

V nedeljo, 9. oktobra, so Park vojaške zgodovine Pivka obiskali člani Kluba Katra Slovenije z legendarnimi avtomobili Renault 4, širše bolj poznanimi kot “katrce”.

Začetek izdelave legendarnega vozila Renault 4 ali “katrce”, kot je bila imenovana na našem območju, sega v leto 1961, ko so se pri francoskem proizvajalcu vozil Renault pod vodstvom direktorja Pierra Dreyfusa odločili, da tržišču predstavijo novo vozilo, ki bo nadomestilo dotedanji model 4CV in bo z dobrimi voznimi lastnostmi dostopno širšim množicam za različne namene. K razvoju novega vozila jih je spodbudil konkurenčni Citroën, ki je v tistem času predstavil tudi eno od danes legendarnih vozil, 2CV oz. “spačka”.

Renault je istočasno predstavil modele R3, R4 in R4L (oznaka L kot “luksuz”). Proizvodnjo osnovnega modela R3 so glede na široko zanimanje kupcev za model R4 v letu 1953 opustili, s čimer se je pričelo dolgo in uspešno obdobje proizvodnje znamenite “katrce”. Enostavna in uporabna notranjost, nizki stroški vzdrževanja, vsestranska uporabnost in prilagodljivost so bile ključne značilnosti, ki so bile zagotovilo za uspeh. Že po prvih šestih letih proizvodnje so presegli milijon proizvedenih vozil.

Domači javnosti sta najbolj poznana modela TL z 845-kubičnim motorjem, ki so ga izdelovali do leta 1988, in GTL s 1108-kubičnim motorjem, katerega proizvodnja je stekla po letu 1988. V obdobju med letoma 1951 in 1992, ko je bila ravno v Novem mestu izdelana zadnja “katrca”, je bilo v 27 državah sveta proizvedenih kar 8.135.424 “katrc”. Od tega jih je bilo v IMV Novo mesto proizvedenih več kot 575.000. Te številke uvrščajo “katrco” na 3. mesto najbolj prodajanega modela vozila na svetu. (Vir: https://www.katra-klub.si/) 

V petek popoldne smo na Primožu gostili malčke in njihove starše iz Vrtca Košana. Vodnici Parka sta jim predstavili pomen hriba in razglede na okolico, nato pa so si mladi udeleženci izleta s starši ob poučni razlagi ogledali še skrivnostno notranjost nekdanje podzemne utrdbe Alpskega zidu, ki se nahaja na vrhu. Dolžina rovov je približno 500 m, v notranjosti pa so še ohranjeni bojni položaji, skladišča streliva in bivalni prostori. Hrib ima že od nekdaj pomemben strateški položaj, saj je z vrha lepo vidna vsa Pivška kotlina. Na njem je že v predantični dobi stalo pomembno utrjeno naselje, do druge polovice 18. stoletja pa je tu stala cerkvica sv. Primoža in Felicijana.