Študijski center za narodno spravo in Park vojaške zgodovine Pivka vabita na mednarodno znanstveno konferenco
        “FAŠIZEM – STO LET POZNEJE. STANJE RAZISKAV IN NOVE RAZISKOVALNE PERSPEKTIVE.”

Konferenca bo potekala v sredo, 19. oktobra 2022, od 9. ure dalje,  v angleškem jeziku v prostorih Parka vojaške zgodovine Pivka (Kolodvorska cesta 51, 6257 Pivka). Dodatne informacije so na voljo v priponki.

Prosimo za potrditev udeležbe na 031 775 002 ali na [email protected].

Neposredni prenos konference lahko spremljate tudi na YouTube kanalu Parka vojaške zgodovine na naslednji povezavi:

 

PROGRAM KONFERENCE

9.00 – 9.15
Pozdravni nagovor
Janko Boštjančič (direktor Parka vojaške zgodovine Pivka)
Tomaž Ivešić (direktor SCNR)

9.15 – 10.00
Programski nagovor:
Richard J. B. Bosworth (Jesus College, Oxford): The Centenary of the March on Rome and the Many Falsities of Italian Fascism

10.00 – 11.15
Aristotle Kallis (Univerza Keele): The Banality of Fascism: Reflections on the Circulation and Translation of Fascism in the Periphery
Lucia Ceci (Univerza v Rimu “Tor Vergata”): Pius XI and Fascism in Italy: Conciliation and Competition
Tamara Griesser Pečar (SCNR): Italian Fascism and German Nazism in Slovenia in Comparative Perspective

Diskusija

11.15 – 11.30
Premor za kavo

11.30 – 12.45
Borut Klabjan (Znanstveno raziskovalno središče Koper): Fascism and Ethnic Minorities. State-Building and Ethnic Engineering in the Northern Adriatic Borderland
Renato Podbersič (SCNR): Fascist Attitude toward the Jewish Population. The Case of Venezia Giulia
Lovro Kralj (Univerza v Reki): A Microcosmos of Fascism in the Age of Genocide: Nazis, Ustaše, Arrow Cross and the Persecution of Jews in the City of Osijek

Diskusija

12.45-14.00
Kosilo

14.00-15.15
Bojan Dimitrijević (Inštitut za sodobno zgodovino Srbije): Yugoslav Right-Wing Parties in 1930s and during World War II
Igor Grdina (ZRC SAZU): Slovene fascists?
Tomaž Ivešić, Matic Batič (SCNR): A Case of Slovene Clerical Fascism? The Political Orientation of the Stražarji (Guards) Movement

Diskusija

15.15 – 15.30
Premor za kavo

15.30-16.45
Oskar Mulej (Univerza na Dunaju): The Problem of Austrofascism and the Austrian Ständestaat (1933-38)
Jakub Drabik (Slovaška akademija znanosti): “Culture walks the path of national self-confidence.” The Attempted Cultural Revolution of Czech Fascism
Anton Hruboň (Univerza Mateja Bela v Banski Bistrici): The Slovak “Historikerstreit”: Wartime Slovak State (1939-1945) as an Object of Historiographical Clashes in a Young Post-Socialist Democracy

Diskusija

 

 

Park vojaške zgodovine Pivka so v soboto, 17. oktobra, obiskali kandidati Slovenske vojske iz Veščinskega centra Slovenske vojske v sklopu programa temeljnega vojaško-strokovnega usposabljanja (TVSU).

Veščinski center v Vojašnici Janka Premrla Vojka v Vipavi in v dislociranih enotah izvaja temeljno vojaško-strokovno usposabljanje (TVSU) ter osnovno vojaško usposabljanje (OVSU) kandidatov za zaposlitev v Slovenski vojski (za vojaka, vojaškega uslužbenca ali častnika), kandidatov na prostovoljnem služenju vojaškega roka (PSVR) in pripadnikov pogodbene rezervne sestave (PRS).

Letošnje jesenske vikende v Parku vojaške zgodovine so zaznamovali tudi obiski številnih društev in klubov ljubiteljev starodobnih vozil. Tako so nas v minulih dveh mesecih že obiskali lastniki motornih koles “Lambretta” iz Furlanije, člani Balilla kluba iz Divače, Društva slovenskih miličnikov z legendarnimi vozili Milice in kultne “katrce” iz Kluba Katra Slovenije. V soboto, 15. oktobra, pa smo po treh letih ponovno gostili člane Zastava kluba Slovenije skupaj z njihovimi jeklenimi lepotci. Izjemen obisk in številni primerki lepo vzdrževanih “stoenk”, “jugotov” ter ostalih kultnih vozil so navdušili obiskovalce, prav tako pa vlili upanje, da se bodo tovrstna druženja nadaljevala tudi v naslednjem letu. 

V četrtek, 13. oktobra, je bil v Park vojaške zgodovine Pivka prepeljan nemški protiletalski top Flak 20 mm, ki je pred tem domoval pred Akvarijem Piran. 

V Parku vojaške zgodovine se namreč pripravlja razstava o dogajanju v Severnem Jadranu med drugo svetovno vojno. Pri tem smo si v dogovoru s piranskim Akvarijem oz. Univerzo na Primorskem za potrebe razstave za eno leto izposodili top, ki je bil razstavljen pred Akvarijem. Gre namreč za nemški protiletalski top Flak 20 mm, s katerim je bil oborožen nemški minolovec R 15. Minolovec je bil aprila 1945 potopljen ob zahodni obali Istre med Savudrijo in Umagom, sredi 80. let prejšnjega stoletja pa so ga ribiči privlekli do Pirana. V Parku bo na topu izveden konservatorski poseg, da bi ga kot pomembno dediščino in pričo pestrega vojnega dogajanja v Jadranskem morju ohranili ter ustrezno muzejsko predstavili.

Muzej slovenske policije je ob letošnjih Dnevih evropske kulturne dediščine v torek, 4. oktobra 2022, organiziral prav poseben dogodek in k sodelovanju na njem povabil tudi Park vojaške zgodovine. Dogodek se je začel z manjšo slovesnostjo, na kateri je zbrane nagovorila ministrica za notranje zadeve mag. Tatjana Bobnar, sledila pa je okrogla miza, na kateri so sodelovali: vodja Muzeja slovenske policije Darinka Kolar Osvald, predstavnica Službe za premično dediščino in muzeje pri Narodnem muzeju Slovenije Maja Hakl Saje, direktorica Tehniškega muzeja Slovenije dr. Barbara Juršič, direktor Gornjesavskega muzeja Jesenice Aljaž Pogačnik in načelnik Vojaškega muzeja Slovenske vojske podpolkovnik mag. Zvezdan Marković. 

Direktor Parka vojaške zgodovine mag. Janko Boštjančič je v okviru dogodka predstavil razvojno pot Parka vojaške zgodovine, posebej pa je izpostavil dve pomembnejši večji pridobitvi zadnjega leta – upokojeni policijski čoln P-111 in helikopter AB-212 Bravo, prek katerih je Park vojaške zgodovine vzpostavil pomemben odnos tudi s slovensko Policijo in Ministrstvom za notranje zadeve. 

 

V dobrih sto letih od njihove prve uporabe so postali tanki sinonim za oklepna gosenična vozila, ki so precej zaznamovala konflikte 20. stoletja in, na žalost, tudi začetka 21. stoletja. Kljub vsemu pa tanki niso neustavljive železne pošasti, ampak so velikokrat odvisni od drugih vozil, ki so jim v podporo in pomoč. Eden najboljših dokazov za to je družina sovjetskih večnamenskih lahkih oklepnih vlačilcev MT-LB(u).

Osnovni namen vozila, ki so ga začeli načrtovati na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, je bila zamenjava zastarelih sovjetskih artilerijskih vlačilcev AT-P. Vendar je bil končni cilj konstruktorjev znamenitega tankovskega biroja v Harkovu bolj ambiciozen. Hoteli so namreč razviti ceneno, univerzalno, dovolj zaščiteno in obenem gibljivo amfibijsko vozilo, katerega podvozje bi bilo mogoče uporabiti in prilagoditi za neštete specializirane podizvedenke, ki bi dopolnjevale sovjetski koncept mobilnosti na bojišču in v zalednih službah. V luči dostopnosti in zanesljivosti vozila so bili tako uporabljeni preizkušeno podvozje »plavajočega« tanka PT-76 ter številne druge, preizkušene komponente, ki so bile že dostopne in so precej poenostavljale logistično verigo Rdeče armade. Razvoj vozila je tako potekal izjemno hitro in brez pretiranih zapletov.

Osnovni model je nosil oznako MT-L, ki pa sta mu bili hitro dodani oklepna zaščita in nova oznaka MT-LB. Dokončna verzija MT-LBu je od predhodnika, ki v dolžino meri 6,45 metra, daljša za slabih 80 centimetrov in ima zaradi tega dodatno nosilno kolo, razlikuje pa se tudi po povišani nadgradnji in kupolici nad transportnim oddelkom. Prav omenjena verzija je postala osnova za številna namenska vozila. Skupaj menda obstaja več kot sto podverzij osnovnega modela, kar nakazuje tako na široko uporabnost kot tudi na odlično osnovno zasnovo vozila.

MT-LB ima dva stalna člana posadke, nameščena v prednjem delu vozila, voznika levo in poveljnika/strelca desno. Za opazovanje imata na voljo prednji vetrobranski okni, ki ju je mogoče v bojnem delovanju zastreti z jeklenimi pokrovi. Vidljivost v tem primeru zagotavljajo opazovalni periskopi in bočna okenca. Za članoma posadke sta nameščena motor s prenosi ter manjši koridor, ki posadko povezuje z izkrcnim delom, kjer je (odvisno od verzije) lahko nameščenih ali do 11 popolnoma opremljenih vojakov ali do 2,5 tone tovora.

Da ima vozilo korenine v artilerijskem vlačilcu, nakazuje zmogljivost vleke dodatnega tovora, težkega do 6,5 tone. Pehota lahko v vozilo vstopa bodisi skozi zadnja vrata bodisi skozi strešne lopute, iz vozila pa lahko skozi strelne line tudi bojno deluje. Odvisno od verzije je vozilo lahko opremljeno z mitraljezom kalibra 7,62 milimetra ali 12,7 milimetra.

Slabih 12 ton težko vozilo (v verziji MT-LBu 15,5 t) nudi le zaščito pred lažjimi pehotnimi izstrelki ter drobci granat, je pa zaradi tega dokaj mobilno, saj mu 236 konjskih moči omogoča hitrost do 61 km/h. Kot številna sorodna sovjetska vozila iz obdobja hladne vojne ima tudi amfibijske zmogljivosti.

MT-LB je vstopil v velikoserijsko proizvodnjo po letu 1966, zahodni strokovnjaki pa so ga prvič videli šele leta 1970 ter mu tako preprosto dali oznako M1970. Vozilo je bilo dobro sprejeto med končnimi uporabniki ter kmalu prodano v številne prijateljske države Sovjetske zveze širom sveta, na Poljskem in v Bolgariji so ga proizvajali tudi licenčno.

Med bolj nevsakdanjimi uporabniki so gotovo Švedska in ZDA. Zadnje vzhodno tehniko pregovorno uporabljajo za simuliranje nasprotnikovih sil, medtem ko so Švedi leta 1993 od takrat že združene Nemčije odkupili kar 460 vozil iz zalog nekdanje komunistične Nemške demokratične republike (NDR). Številne države imajo omenjena vozila oziroma njihove različice še vedno v uporabi, po nekaterih ocenah jih ima samo Ruska federacija bodisi v uporabi bodisi v strateški rezervi skupno menda še vedno več kot 3000.

Med uporabniki je bila tudi nekdanja Jugoslavija, ki je konec sedemdesetih let ob nakupu okoli 130 takrat sodobnih samovoznih havbic 2S1 gvozdika kupila še okoli 60 poveljniških vozil za uporabo v okviru artilerijskih divizionov. Večinoma je šlo za družino različic osnovnega vozila MT-LBu, ki pa so bile opremljene z močnejšim motorjem (296 KM). Ne nepomembno je bilo tudi dejstvo, da je bila gvozdika razvita na podvozju vozila MT-LBu, kar je poenotilo in poenostavilo vzdrževanje vozil. Poveljniška vozila so pripadala poveljnikom in namestnikom baterij, po eno vozilo pa je bilo dodeljeno poveljniku artilerijskega diviziona ter njegovemu namestniku. Vozila so se med seboj razlikovala le v notranji opremi in dodatni oborožitvi.

Poleg omenjenih vozil je JLA prejela še dve različici v osnovni krajši verziji MT-LB, in sicer različico SNAR-10, ki je nosila artilerijski radar, ter samovozni raketni sistem zračne obrambe 9K35M strela-10M. Omenjena sistema sta prišla v uporabo tik pred razpadom Jugoslavije in jih v Sloveniji ni bilo. Je pa po umiku JLA v Sloveniji ostalo več vozil MT-LBu, ki so bila večinoma predelana v poveljniška vozila oklepnih bataljonov. Eno izmed teh vozil danes domuje v vozni zbirki Parka vojaške zgodovine, medtem ko je drugo v sami muzejski postavitvi, saj ga je leta 1991 zajela Teritorialna obramba pri Gornji Radgoni in ga uporabila proti prvotnemu lastniku.

Vozila MT-LB so v svoji karieri upravičila pričakovanja konstruktorjev. Vozilo torej, ki izstopa ravno v tem, da ne izstopa v ničemer, in je kot tako bistveno bolj dolgoživo in uporabno od številnih ostalih pripadnikov družine goseničnih železnih kolosov. Kljub temu je mirno upokojitev vozila preprečila vojna v Ukrajini, ki je vozilo potisnilo tudi v prve bojne črte, za kar nikoli ni bilo namenjeno. Posledica tega so hude izgube tudi med omenjenimi vozili. 

***

Boštjan Kurent