Nemška vojska je že leta 1940 nadgradila sicer učinkovit 20-milimetrski protiletalski top Flak 38 v izvedenko Flakvierling 38, ki je imela na enovitem podvozju namesto ene same nameščene kar štiri 20-milimetrske cevi. Orožje je pridobilo bistveno večjo hitrost streljanja, ki je teoretično znašala kar 1.800 izstrelkov/minuto. Nadgradnja je znatno izboljšala učinkovitost orožja in možnost protiletalske zaščite enot ter ključnih točk pred napadi lovskih letal. Proizvodnja topa je trajala vse do leta 1945.

Zajete flake so uporabljali tudi na partizanski strani; 1. tankovska brigada jih je celo namestila na ameriške tanke Stuart M3A3 v modifikaciji Stuart/flak. Več primerkov je Jugoslavija dobila po koncu vojne, kjer so v sestavi protiletalskih enot ostali še desetletja zatem. Ob razpadu Jugoslavije so bili topovi del strateških rezerv oz. so bile z njimi opremljene enote Teritorialne obrambe.

Dragoceni eksponat je na pobudo Parka vojaške zgodovine Republiki Sloveniji donirala Republika Severna Makedonija v spomin na desetletja skupne zgodovine in kot znamenje dobrega sodelovanja med državama. V začetku leta 2022 je bil top pripeljan v Slovenijo in vpisan v evidenco Vojaškega muzeja Slovenske vojske. Park vojaške zgodovine je po pridobitvi eksponata v mesecih avgustu in septembru 2022 izvedel konservatorsko-restavratorski poseg ter ga pripravil za muzejsko predstavitev.

Nov eksponat sta 17. oktobra, ob uradnem obisku v Sloveniji slavnostno predala ministrica za obrambo Republike Severne Makedonije Slavjanka Petrovska v spremstvu gostitelja ministra za obrambo Republike Slovenije Marjana Šarca. Primopredaja novega eksponata je bila združena z odprtjem novega razstavnega prostora, ki omogoča postavitev tako občasnih razstav kot tudi predstavljanje večjih muzejskih eksponatov – vozil, ki niso uvrščena v stalno razstavo Parka ali pa v njem gostujejo, pa tudi predstavljanje enot Slovenske vojske in njihove opreme. Slovesnosti so se poleg obeh obrambnih ministrov in drugih visokih gostov udeležili tudi direktor Uprave Republike Slovenije za vojaško dediščino Boštjan Poklukar, veleposlanica Republike Severne Makedonije v Sloveniji Suzana Zelenovska in župan Občine Pivka Robert Smrdelj.

 

Vabljeni v muzejsko in spletno trgovino Magazin v Parku vojaške zgodovine Pivka, kjer si lahko tako najmlajši kot mladi po srcu, najdejo nekaj zase ali svoje najbližje. Poleg spominkov  tako v Magazinu najdete pestro ponudbo knjig s področja vojaške zgodovine in domoznanstva, pozornost otrok pritegne bogat izbor igrač, za vse ostale pa je na razpolago oprema za pohodništvo, preživetje v naravi, oblačila in originalna vojaška oprema. Muzejska trgovina deluje po urniku Parka vojaške zgodovine, spletna trgovina pa nenehno dopolnjuje ponudbo artiklov.

Vabljeni!

Park vojaške zgodovine Pivka vas vabi na predavanje in predstavitev monografije “Od Okre do Albijske gore”, kustosa Narodnega muzeja Slovenije dr. Boštjana Laharnarja.Predavanje bo potekalo v Parku vojaške zgodovine v sredo, 16.novembra 2022 ob 17. uri.

Dr. Boštjan Laharnar je kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije, kjer skrbi za obsežno železnodobno zbirko. Kot član raziskovalnega programa Raziskave arheološke dediščine raziskuje obdobje zadnjih stoletji železne dobe in začetka rimske dobe v Sloveniji z okolico ter pri tem proučuje arheološke najdbe, najdišča in krajine. Je avtor monografije Od Okre do Albijske gore, ki obravnava pozno prazgodovino in rimsko dobo na Notranjskem ter sourednik monografije o sledovih rimske vojske na Slovenskem. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov ter soavtor več arheoloških razstav, med njimi stalne razstave Zgodbe s stičišča svetov v Narodnem muzeju Slovenije.

Gori Nanos in Snežnik sta ključni topografski orientacijski točki in dajeta notranjski pokrajini pomemben pečat. Uvrščata se med tiste geografske pojme, o katerih so se ohranili najzgodnejši zapisi o današnjem slovenskem prostoru. Antični pisni viri na stičišču med Julijskimi Alpami in Dinarskim gorstvom beležijo ime Okra, ki je hkrati označevalo prelaz (območje Razdrtega), goro (Nanos) in naselbino (morda Grad pri Šmihelu pod Nanosom).

 

Park vojaške zgodovine bo v novembru odprt od ponedeljka do petka med 10. in 15. uro, v soboto in nedeljo pa med 10. in 16. uro.

Za ogled notranjosti podmornice in preizkus na simulatorju letenja z letaloma MiG-21 ali Spitfire kot dodatno muzejsko ponudbo je obvezna predhodna rezervacija termina na tel. št. +386 (0)31 775 002 ali po e-pošti [email protected].

V Parku vojaške zgodovine je obiskovalcem na voljo tudi postajališče za avtodome z osmimi parkirnimi mesti in urejeno infrastrukturo, pri čemer si lahko ob nočitvi ena oseba muzejske zbirke in razstave ogleda brezplačno.

*The Park of Military History Pivka will be open in November MON to FRI from 10 a.m. to 3 p.m. and from 10 a.m. to 4 p.m. on Saturday and Sunday. 

Sovjetska Rdeča armada je med drugo svetovno vojno prehodila težavno in krvavo pot, od strahovitih porazov do končnega zmagoslavja nad nacistično Nemčijo. Spopad prej neslutenih razsežnosti in s krvjo plačane izkušnje so prinesle potrebo po hitrem razvoju različnih oborožitvenih sistemov, ki bi omogočili prevlado nad nasprotnikom.

Ena izmed večjih sovjetskih slabosti, zaznana že med samo vojno, je bila popolna odsotnost kakršnega koli samovoznega protiletalskega sistema, ki bi lahko spremljal napredujoče oklepne enote Rdeče armade. Na srečo Sovjetov je bila Luftwaffe po letu 1943 le še bleda senca mogočne zračne sile, ki si je leta prej pokorila nebo nad celinsko Evropo.

Sovjetskim strategom je bilo jasno, da v primeru zaostritve hladne vojne in morebitnega odprtega konflikta z Zahodom ne bodo več imeli te sreče, sploh zaradi močnega vojnega letalstva ZDA. Tako je bila potrebna hitra rešitev za zaščito dragocenih oklepnih sil in njihovo preživetje v morebitni novi vojni.

Prvi pravi poskus samovoznega protiletalskega topa je bil ZSU-37, čigar proizvodnja se je začela marca 1945. ZSU-37 je temeljil na podvozju samohodnega topa SU-76M, ki mu je bil dodan protiletalski top 37 mm. Hitro je bilo jasno, da gre le za začasno rešitev, ki ne more izpolniti potreb Rdeče armade, tako da je bilo izdelanih le 75 tovrstnih vozil.

Že leta 1946 se je tako začel razvoj nadomestnega sistema. Prvotna ideja o postavitvi protiletalskega topa na preizkušeno podvozje tanka T-34 je bila zavržena v prid predloga legendarnega artilerijskega konstruktorja Vasilija Grabina, znanega po zasnovi enega najboljših in tudi najbolj proizvajanjih topov v drugi svetovni vojni – znamenitega ZiS-a-3.
Njegov predlog je dajal prednost novorazvitemu podvozju T-54 na katerega bi namestili dvocevni sistem avtomatskih topov kalibra 57 mm. Tako je nastal Objekt 500, ki je bil dokončan leta 1948 in je vstopil v predserijsko proizvodnjo kot prototip leta 1950. Testiranja vozila so se začela leto pozneje, vozilo pod oznako ZSU-57-2 pa je bilo uvedeno v uporabo šele leta 1955.

ZSU-57-2 je imel šestčlansko posadko: poveljnika, voznika, topničarja, polnilca ter dva namerilca. Na vozilu je dominirala odprta kupola škatlaste oblike, ki je omogočala namestitev obeh topov, posadke in 300 granat. Podvozje T-54 je imelo le štiri nosilna kolesa, namesto običajnih petih, in slabšo oklepno zaščito. Vendar je 28-tonsko vozilo, kljub impozantnemu obsegu, dosegalo zavidljivo mobilnost, solidne pospeške in končno hitrost kar 50 km/h. Vse to mu je omogočalo spremljanje in zaščito tankov med njihovim delovanjem.

Impresivna je bila tudi sama oborožitev, saj je celotni sistem dveh topov S-68 57 mm skupaj tehtal kar 4,5 tone. Topova sta omogočala izstrelitev kar 240 granat na minuto z maksimalnim horizontalnim dosegom 12 km ter 6 km v protiletalskem načinu delovanja.

ZSU-57 je bil zagotovo najmočnejše samovozno protiletalsko orožje svojega časa, vendar že ob uvedbi v Rdečo armado konceptualno zastarelo. Slabosti je bilo več. Med najbolj izpostavljenimi je bila odprta kupola vozila, ki ni nudila praktično nobene zaščite posadki pred nasprotnikovim ognjem ali letalskimi napadi, kaj šele v primeru radiološkega, kemijskega ali biološkega napada. Vozilo je pestilo tudi pomanjkanje radarskega sistema za upravljanje ognja, predvsem v luči hitrega razvoja letal. Hitrost delovanja obeh topov je omejevalo pregrevanje, kar je zmanjševalo hitrost streljanja.

Vse te slabosti naj bi odpravila modernizacija, predvidena že za leto 1957, torej le dve leti po uradni uvedbi sistema. Vendar je vrh Rdeče armade zavrnil posodobitev in dal prednost razvoju popolnoma novega sistema, ki je kasneje postal znan pod oznako ZSU-23-4 Šilka. S šilko so Sovjeti končno dobili protiletalsko orožje, ki je izpolnjevalo večino njihovih želja in zahtev, Zahodu pa povzročalo nočne more ob misli na srečanje z njim.

Kljub temu je ZSU-57-2 do sredine leta 1960 ostal osrednji protiletalski sistem Rdeče armade. Sama proizvodnja se je zaustavila pri nekaj več kot 2000 primerkih, ki so svoje službovanje večinoma nadaljevali pri številnih zavezniških državah po vsem svetu. Vozila so bila v boju uporabljena od Vietnama do arabsko-izraelskih vojn, kjer so se izkazala predvsem v vlogi kopenske podpore. Kljub obupni zastarelosti je Iračanom v prvi zalivski vojni leta 1991 uspelo z ZSU-57-2 sestreliti vsaj dve britanski letali Tornado GR1 ter poškodovati več drugih.

Jugoslavija je po ponovnem zbližanju s Sovjetsko zvezo leta 1957 začela pogovore o nakupu vzhodne oborožitve. Jugoslovanski delegaciji je bil med drugim prikazan tudi sistem ZSU-57-2, ki je očitno pustil pozitiven vtis. Že leta 1962 je bil tako podpisan sporazum o nakupu 40 vozil in 50.000 granat. Do leta 1965 je JLA prejela skupaj 125 vozil in jih razporedila večinoma med oklepne enote. Kljub svoji zastarelosti je sistem bistveno dvignil raven protiletalske zaščite, zanimivo pa je, da ga tudi JLA ni nikoli modernizirala.

Leta 1991 se je s razpadom Jugoslavije začel njegov krvavi ples po praktično vseh jugoslovanskih bojiščih. Skupaj z zloglasno »prago« M53/53, še enim od protiletalskih sistemov JLA, je bil uporabljen pretežno za napade na kopenske cilje, kar pa je v resnici pomenilo napade ne le na nasprotnikove sile, ampak na žalost tudi na vasi, mesta, civiliste … Vozilo je bilo zadnjič bojno uporabljeno leta 1999 med napadi zveze Nato na Jugoslavijo.

Ob umiku JLA leta 1991 je v Sloveniji ostalo skupaj 24 primerkov ZSU-57, ki so bili razporejeni v oklepne enote v Mariboru in Pivki. Vozila so službovala do preloma tisočletja, ko so bila dokončno izločena iz uporabe, nekaj primerkov pa je prevzel Vojaški muzej Slovenske vojske.

V Parku vojaške zgodovine trenutno hranimo dva ZSU-57-2, enega v sami muzejski postavitvi, drugi pa je del vozne zbirke, ki je ob priložnostih, kot je festival vojaške zgodovine, tudi prikazan širši javnosti. Skorajda 30-tonski stroj, kljub svojim šestdesetim letom starosti še vedno dokazuje pregovorno zmogljivost in robustnost sovjetske oklepne tehnike.

Boštjan Kurent

Umrl je Vinko Beznik, ki je bil med pripravo za obrambo slovenske suverenosti poveljnik specialne enote policije.

Ena od osnovnih nalog specialne enote policije v času osamosvajanja je bila “spremljanje tovorov orožja oziroma zavarovanje prevozov in pa razmeščanje orožja po celotnem ozemlju Slovenije”.

Beznik je bil tudi del skupine ključnih akterjev slovenske osamosvojitve, ki so 7. septembra 1990 na Pristavi nad Stično sprejeli in formalizirali strateške dokumente za vojaško zavarovanje osamosvajanja Republike Slovenije. Sestanka so se poleg njega udeležili Igor Bavčar, Janez Janša, Tone Krkovič in Jože Kolenc.Leta 1993 je Beznik prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti države.

Vsem svojcem, prijateljem in soborcem ob tem izražamo iskreno sožalje.

Vir: E-enciklopedija slovenske osamosvojitve; portal Zbrali smo pogum
Fotografija: Marjan Garbajs