Stotnik Andrej Čehovin je naredil izjemno vojaško kariero, saj se je od navadnega vojaka povzpel do čina stotnika. Znan je bil kot eden najpogumnejših in najznamenitejših vojakov svoje dobe. Bil je edini častnik v vsej zgodovini avstrijske armade, ki je dobil vsa tri najvišja odlikovanja za pogum; poleg vojaškega reda Marije Terezije je bil namreč odlikovan tudi z dvema medaljama za hrabrost, in sicer z zlato in srebrno medaljo 1. stopnje.

Nagrobni spomenik barona Andreja Čehovina na pokopališču v Badnu pri Dunaju je bil zapuščen in zanemarjen, zato se je na pobudo Ivana Martelanca, svetovalca SAZU za raziskave kulturnega delovanja Slovencev po svetu, Park vojaške zgodovine odločil spomenik obnoviti. Pomoč pri tem je ponudilo slovensko podjetje Guardaris in v oktobru ter novembru 2022 je bil tako v sodelovanju s pristojno pokopališko službo spomenik obnovljen. Obnova spomenika bo simbolično obeležena v petek, 2. decembra 2022, ko bo v okviru obiska v Republiki Avstriji venec k spomeniku položil minister za obrambo Marjan Šarec.

Andrej Čehovin se je rodil 26. avgusta 1810 pri Rokčevih v Dolancih ob robu Vipavske doline. Ljudsko šolo je obiskoval v Postojni, gimnazijo je začel v Gorici in končal v Novem mestu. Pri  21 letih, ko je postal polnoleten, je stopil v vojsko in postal topničar 4. topniškega regimenta. Glede na sposobnost in prizadevnost so ga nadrejeni poslali v podčastniško šolo. Po šestih letih je napredoval v ognjičarja (topničarskega narednika), leta 1847 pa so ga povišali v nadognjičarja (topničarskega štabnega narednika).

Njegova bleščeča kariera se je začela v vojni z Italijo leta 1848. Čehovin se je zelo izkazal v bitki pri Montanari maja 1848, kjer je kljub ranjenosti s svojima dvema havbicama natančno in neutrudno obstreljeval močnejšega nasprotnika ter Italijane zmedel do te mere, da so v paniki zbežali. Čehovin je zaplenil njihove topove, vozove, konje in strelivo ter za svoje zasluge prejel srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje. Z neustrašnim pogumom se je ponovno izkazal že čez dva meseca v bitki pri Sommacampagni. V hudem boju je zadal Italijanom resne izgube in, ko je padel pomočnik poveljnika baterije, sam prevzel poveljevanje bateriji ter zaradi številnih izgub tudi sam energično pomagal pri polnjenju topov. Po koncu bitke mu je feldmaršal Radetzky osebno pripel zlato medaljo za hrabrost. Že naslednje jutro se je brigada, v kateri je služboval Čehovin, spet zapletla v boje z Italijani in nadognjičar Andrej Čehovin se je zopet izkazal s svojo veliko sposobnostjo ter izjemnim pogumom. Že takoj naslednji dan je bil povišan v poročnika in postavljen za poveljnika baterije. Veliko znanje, sposobnost in pogum je pokazal tudi v naslednjem letu, ko se je izjemno izkazal v bitkah pri Mortari 21. marca ter pri Novari 23. marca 1849 in si prislužil vojaški red Marije Terezije. S tem je bil tudi poplemeniten, postal je vitez, že 20. junija 1850 pa je bil povišan v barona. Decembra 1852 je bil povišan še v stotnika drugega razreda in prestavljen h konjenici, ki je veljala za prestižni rod vojske. A si je očitno želel nazaj k topništvu, saj se je že čez dve leti vrnil nazaj k 2. artilerijskemu polku. Isto leto je tudi napredoval v čin stotnika 1. razreda.

Poleti 1855 je na službovanju v Mantovi baron Čehovin močno zbolel. Zdravit se je šel v znamenito zdravilišče Baden pri Dunaju, kjer je 10. septembra 1855 umrl star komaj 45 let. Z vsemi vojaškimi častmi je bil tam tudi pokopan in vojno ministrstvo mu je postavilo nagrobni spomenik.

Andrej Čehovin kljub bliskoviti vojaški karieri in dejstvu, da je postal baron, ni pozabil svoje domovine. Redno je pisal staršem, rad se je vračal domov in se družil s prijatelji iz otroštva. V domačem kraju so mu leta 1898 postavili celopostavni spomenik, za katerega je načrt izdelal Maks Fabiani. Po prvi svetovni vojni je obstajala resna nevarnost, da fašisti spomenik uničijo, zato so ga domačini razstavili in zakopali. Odkopan in ponovno postavljen je bil šele leta 1987. Leta 2006 je bila po baronu Čehovinu poimenovana vojašnica Slovenske vojske v Postojni.

V Parku vojaške zgodovine, ki je na nacionalnem nivoju pooblaščen za ohranjanje vojaške premične in nesnovne dediščine, se trudimo za ohranjanje slovenske vojaške tradicije ter z njo povezanega zgodovinskega spomina. Zato smo zelo veseli, da smo uspeli obnoviti nagrobnik tako pomembnega rojaka  in se zahvaljujemo vsem, ki so pri tem pomagali: podjetju Guardaris, ki je prevzelo večji del stroškov, g. Ivanu Martelancu, svetovalcu SAZU, ki je dal pobudo ter poskrbel za koordinacijo, in slovenskemu obrambnemu atašeju polkovniku Milanu Kranjcu.

Pred obnovljenim nagrobnim spomenikom je v petek, 2. decembra, minister za obrambo RS g. Marjan Šarec tudi položil venec in se poklonil baronu Andreju Čehovinu. Dogodka sta se udeležila tudi direktor Parka mag. Janko Boštjančič in direktor podjetja Guardaris g. Primož Peterca. 

V Parku vojaške zgodovine Pivka je v sredo,16. novembra,  potekalo izjemno zanimivo predavanje in predstavitev monografije “Od Okre do Albijske gore”, kustosa Narodnega muzeja Slovenije dr. Boštjana Laharnarja. 

Dr. Boštjan Laharnar je kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije, kjer skrbi za obsežno železnodobno zbirko. Kot član raziskovalnega programa Raziskave arheološke dediščine raziskuje obdobje zadnjih stoletji železne dobe in začetka rimske dobe v Sloveniji z okolico ter pri tem proučuje arheološke najdbe, najdišča in krajine. Je avtor monografije Od Okre do Albijske gore, ki obravnava pozno prazgodovino in rimsko dobo na Notranjskem ter sourednik monografije o sledovih rimske vojske na Slovenskem. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov ter soavtor več arheoloških razstav, med njimi stalne razstave Zgodbe s stičišča svetov v Narodnem muzeju Slovenije.

Gori Nanos in Snežnik sta ključni topografski orientacijski točki in dajeta notranjski pokrajini pomemben pečat. Uvrščata se med tiste geografske pojme, o katerih so se ohranili najzgodnejši zapisi o današnjem slovenskem prostoru. Antični pisni viri na stičišču med Julijskimi Alpami in Dinarskim gorstvom beležijo ime Okra, ki je hkrati označevalo prelaz (območje Razdrtega), goro (Nanos) in naselbino (morda Grad pri Šmihelu pod Nanosom).

Celotno predavanje si lahko ogledate na spodnji povezavi.

 

Pred natanko enim letom, na nedeljo 21. novembra, se je po primorskih cestah premikal eden od najbolj zahtevnih transportov, kar se jih je kdaj vozilo po slovenskih cestah. Šlo je za selitev policijskega čolna P-111, ki so ga po 26 letih upokojili in predali muzejski rabi. V Parku vojaške zgodovine smo operacijo poimenovali Argo II, saj je po teh krajih, sicer v obratni smeri enkrat že potovala ladja. Slavni Argonavti naj bi namreč prav tu čez prenesli svojo ladjo Argo. Projekt selitve čolna je bil namreč na meji mogočega, saj tovor zaradi velike višine (skoraj 7 m) ni mogel potovati po avtocesti ampak je pod od Luke Koper do Pivke premagal po regionalnih in lokalnih cestah.

V Parku se zato ob tej prvi obletnici tega pomembnega projekta ponovno zahvaljujemo vsem, ki so pri tem sodelovali – prevoznikom, organizatorjem prevoza, upravljalcem infrastrukture …

Sodelovanje vseh je bilo namreč pogoj za to, da je prvi policijski čoln samostojne slovenske države srečno prispel v muzej in s tem postal del nacionalne dediščine. Kakor smo zapisali že v motivacijskem pismu pred prevozom:

»Mitološko ladjo Argo je boginja Atena postavila na nebo kot ozvezdje in nas ob jasnih nočeh spominja na Argonavte in njihovo potovanje. P-111 pa bo v muzeju še mnogim generacijam pričeval o posameznikih in podjetjih, ki jim je bilo mar za dediščino in se niso bali izzivov.« 

Več lahko o prevozu P-111 in ostalih eksponatih izveste v podcastu Atmosfercev: 

 

Atmosferci so tokrat zamenjali svoj studio in posneli novo epizodo podcasta v Parku vojaške zgodovine oziroma natančneje kar na mostu policijskega čolna P-111, ki bo kmalu obeležil svoje prvo leto v Parku. Z Atmosfeci Park odlično sodeluje že vrsto let, tako da smo se tudi tokrat z veseljem odzvali njihovem povabilu, da posnamejo pogovor z direktorjem Parka mag. Jankom Boštjančičem. Vabljeni k poslušanju. 

 

Pogovor je dostopen tudi na sledečih platformah: 

Spotify

Apple Podcast 

Google Podcast

Prvo sodelovanje z Atmosferci je bila znamenita tekma s tremi muzejskimi oklepnimi vozili.  

Iščete idejo za izvirno darilo? Podarite darilni bon za ogled Parka vojaške zgodovine! 

DARILNI BONI V PONUDBI:   

• za osnovni ogled Parka vojaške zgodovine ali
  za ogled Parka vojaške zgodovine z vključenim vodenim ogledom notranjosti podmornice
• za osnovni ogled Parka vojaške zgodovine z vključenim doživetjem izkušnje letenja z simulatorjem letelenja MiG-21 ali Spitfire Mk IX.
• za ogled Parka vojaške zgodovine z vključenim vodenim ogledom notranjosti podmornice, ter z vključenim doživetjem izkušnje letenja s simulatorjem letelenja MiG-21 ali Spitfire Mk IX.   

Cenik najdete tukaj.

Več informacij na 031 775 002 ali [email protected].

Nemška vojska je že leta 1940 nadgradila sicer učinkovit 20-milimetrski protiletalski top Flak 38 v izvedenko Flakvierling 38, ki je imela na enovitem podvozju namesto ene same nameščene kar štiri 20-milimetrske cevi. Orožje je pridobilo bistveno večjo hitrost streljanja, ki je teoretično znašala kar 1.800 izstrelkov/minuto. Nadgradnja je znatno izboljšala učinkovitost orožja in možnost protiletalske zaščite enot ter ključnih točk pred napadi lovskih letal. Proizvodnja topa je trajala vse do leta 1945.

Zajete flake so uporabljali tudi na partizanski strani; 1. tankovska brigada jih je celo namestila na ameriške tanke Stuart M3A3 v modifikaciji Stuart/flak. Več primerkov je Jugoslavija dobila po koncu vojne, kjer so v sestavi protiletalskih enot ostali še desetletja zatem. Ob razpadu Jugoslavije so bili topovi del strateških rezerv oz. so bile z njimi opremljene enote Teritorialne obrambe.

Dragoceni eksponat je na pobudo Parka vojaške zgodovine Republiki Sloveniji donirala Republika Severna Makedonija v spomin na desetletja skupne zgodovine in kot znamenje dobrega sodelovanja med državama. V začetku leta 2022 je bil top pripeljan v Slovenijo in vpisan v evidenco Vojaškega muzeja Slovenske vojske. Park vojaške zgodovine je po pridobitvi eksponata v mesecih avgustu in septembru 2022 izvedel konservatorsko-restavratorski poseg ter ga pripravil za muzejsko predstavitev.

Nov eksponat sta 17. oktobra, ob uradnem obisku v Sloveniji slavnostno predala ministrica za obrambo Republike Severne Makedonije Slavjanka Petrovska v spremstvu gostitelja ministra za obrambo Republike Slovenije Marjana Šarca. Primopredaja novega eksponata je bila združena z odprtjem novega razstavnega prostora, ki omogoča postavitev tako občasnih razstav kot tudi predstavljanje večjih muzejskih eksponatov – vozil, ki niso uvrščena v stalno razstavo Parka ali pa v njem gostujejo, pa tudi predstavljanje enot Slovenske vojske in njihove opreme. Slovesnosti so se poleg obeh obrambnih ministrov in drugih visokih gostov udeležili tudi direktor Uprave Republike Slovenije za vojaško dediščino Boštjan Poklukar, veleposlanica Republike Severne Makedonije v Sloveniji Suzana Zelenovska in župan Občine Pivka Robert Smrdelj.