Ljubitelji vojaške zgodovine in tehnične dediščine, ki proste dni radi popestrite z obiskom Parka vojaške zgodovine, vabljeni k nakupu letne muzejske vstopnice! S pridobitvijo celoletne karte si boste redni obiskovalci v letu 2026 lahko še ugodneje ogledali muzejske zbirke in razstave, se med prvimi seznanili z najnovejšimi pridobitvami ter se poglobljeno posvetili vsebinam, ki vas še posebej zanimajo. 

Letna vstopnica v okviru akcijske ponudbe za redne obiskovalce omogoča neomejeno število brezplačnih vstopov v muzej v tekočem koledarskem letu, tako za posameznike kot za družine. Ob vsakem obisku si lahko imetniki z ugodnejšo ceno ogledate notranjost podmornice in policijskega čolna. S posebnim popustom se lahko udeležite tudi plačljivih dogodkov in pohodov, ki jih pripravljamo v Parku vojaške zgodovine. Nakup letne vstopnice je tudi odlična ideja za darilo!

CENA LETNE VSTOPNICE:

25 EUR – letna vstopnica za individualno osebo

60 EUR – letna vstopnica za družino (dve odrasli osebi in otroci do 18. leta)  

Imetnikom letne vstopnice ob vsakem obisku nudimo 20 % popust pri doplačilu za ogled notranjosti podmornice in policijskega čolna. Enak popust velja tudi ob prijavi na organizirane plačljive dogodke.

Letna vstopnica je veljavna do konca tekočega koledarskega leta in ni prenosljiva na druge osebe.

Nakup vstopnic je možen tudi v spletni trgovini Parka: https://www.parkvojaskezgodovine.si/kategorija-izdelka/darilni-boni/

Park vojaške zgodovine je prejel zapuščino neonatologinje dr. Božene Sernec Logar, ki je ob koncu lanskega leta svoje mesto našla v »vitrini meseca«.

Božena Sernec se je rodila 25. junija 1914 v ugledni meščanski družini v središču Ljubljane. Njen oče, Dušan Sernec, je bil uveljavljen elektrotehniški inženir in politik. Zaradi službovanja na Gorenjskem, kjer je kot prvi ravnatelj Kranjskih deželnih elektrarn nadziral gradnjo elektrarne Završnica pri Žirovnici, se je družina preselila na Bled, kjer je Božena obiskovala osnovno šolo.

Po uspešno zaključenem srednješolskem izobraževanju na poljanski gimnaziji se je vpisala na Medicinsko fakulteto v Gradcu, po anšlusu študij nadaljevala v Pragi, nazadnje pa v Beogradu, kjer je leta 1940 diplomirala. Po študiju je stažirala v Obči državni bolnici in ženski bolnici v Ljubljani.

Po napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 je bila dr. Božena Sernec ena od prvih zdravnikov, ki so se komaj mesec dni po okupaciji pridružili odporniškemu gibanju. Na sestanku pod vodstvom dr. Aleša Beblerja, so premišljevali, kako med zdravniki razširjati ideje Osvobodilne fronte in zanesljive stanovske kolege pritegniti k sodelovanju. Dr. Sernec je med drugim za partizane zbirala oblačila in sanitetno ter drugo opremo za partizane in jo oddajala v skladišče Romana Goloba na Wolfovi ulici v Ljubljani. Po izdaji so jo 27. novembra 1941 aretirali in jo do t. i. Golobovega procesa zaprli v Kazensko poboljševalni dom na Miklošičevi cesti. Njena vedoželjnost kljub jetništvu ni usahnila – študirala je tudi v celici.

Februarja 1942 je bila obsojena na triletno konfinacijo v taboriščih Treia in Petriolo v italijanski provinci Macerata. V taborišču je srečala Mario de Lucia, učiteljico angleščine škotskega rodu. Ker so slednji zaradi revme vsakdanja opravila in celo osebna higiena predstavljali napor, ji je Božena priskočila na pomoč, Škotinja pa ji je v zameno pomagala pri učenju angleščine. Božena je z novimi besedami polnila zvezke in popisala številne listke, svoje znanje pa je poglabljala celo s prevajanjem Shakespearovih del.

Po kapitulaciji Kraljevine Italije septembra 1943 je tako kot več sto Jugoslovanov in več tisoč Britancev ter Američanov iz različnih taborišč v srednji Italiji dr. Sernec zapustila taborišče Petriolo. Mesece se je skrivala na kmetijah ob vznožju Apeninov, kjer se je preživljala z zdravljenjem kmetov. Tam je med drugim zdravila tudi rojaka Valentina (Tineta) Logarja, ki je bolehal za krvavo grižo. Spomladi 1944 sta bila spet prisiljena bežati, saj so jima kmetje zaradi strahu pred fašističnim nasiljem odrekli svoje gostoljubje.

 

Ob koncu junija 1944 je Radio Svobodna Jugoslavija pozval ubežnike, da se javijo v Bariju – Božena in Tine sta tja z zavezniškimi tovornjaki ter vlaki prispela v začetku julija. Tine je delal v partizanski tiskarni v Gravini, Boženo pa so poslali v bližnje mestece Andria. Sanitetna misija baze glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije jo je najprej poslala na delo v Mobile Military Hospital, nato pa v zavezniško bolnišnico 64th English General Hospital, kjer je delala do oktobra 1944. Bolnišnica je imela svoje prostore v šoli in uradih ter je bila razdeljena na interni, kirurški in stomatološki oddelek. Ameriški zdravniki so bili vsaj sprva zadržani glede sposobnosti in znanja slovenskih kolegov, vse dokler ti niso dokazali svojih trdoživosti, iznajdljivosti in spretnosti. Tako so si njihovo spoštovanje zaslužili šele po tem, ko so sami uspešno izvedli zahtevno operacijo odstranitve izstrelka iz hrbteničnega mozga, za katero so ameriški zdravniki zmotno domnevali, da ni mogoča. Boženino znanje angleščine ji je omogočalo, da je lahko brez težav opisovala potek operacije. Dr. Sernec je bila tako predana skrbi za bolnike, da si je zaradi nenehnega preverjanja njihovega stanja prislužila neodobravanje medicinskih sester. Kljub temu, da je v zavezniški bolnišnici vestno skrbela za 40 jugoslovanskih ranjencev, si je želela v domovino.

Jeseni 1944 jo je Sanitetna misija v Bariju poslala na osvobojeno ozemlje Slovenije – v zavetju kočevskega pragozda je njeno letalo pristalo sredi oktobra 1944. Tam so bili dve leti prej z ustanovitvijo prve postojanke, ki jo je vodil dr. Pavel Lunaček – Igor, osnovani zametki Slovenske centralne vojne partizanske bolnišnice (SCVPB), v okviru katere je do konca vojne delovalo 24 postojank. Dr. Sernec je najprej delala v postojanki Zgornji Hrastnik, kjer so oskrbovali težje ranjence, ki so potrebovali kirurške posege. Barake partizanske bolnice, skrite globoko v osrčju Kočevskega roga, so se ji zdele luksuzne v primerjavi s tistimi, v katerih so se pod vrhovi Apeninov skrivali pred fašisti. V prvih tednih po prihodu se ni spoprijemala s kirurgijo, temveč s porodništvom. Pozno jeseni 1944 je bila dr. Sernec premeščena v postojanko Spodnji Hrastnik, kjer je od dr. Božene Grosman – Vide prevzela njeno vodenje. Od 1. februarja 1945 pa vse do konca vojne je vodila bolnico Jelendol, marca istega leta pa se je za mesec dni posvetila opravljanju sanitetnega tečaja v Črnomlju, ki ga je opravilo vseh šestnajst udeležencev. V nekaj tednih, ko je bila odsotna, je bila ves čas v skrbeh za svoje ranjence. Vseeno pa je kopnenje snega v naslednjih dveh mesecih s seboj prineslo tudi pričakovanje konca druge svetovne vojne. Dr. Sernec so nekaj dni po koncu spopadov poverili, da v ljubljanski Vojni bolnici Mladika oskrbi najhuje ranjene partizane, ki so jih pripeljali iz Trsta. V domovino se je vrnil tudi Tine – poročila sta se sredi junija 1945.

Jeseni 1945 je bila demobilizirana in se zaposlila na Pediatrični kliniki v Ljubljani, čez dve leti pa je svojo poklicno pot nadaljevala na neonatološkem oddelku Ginekološke klinike v Ljubljani, kjer se je med drugim posvečala zdravljenju hipoksije (nizke prekrvljenosti tkiv s kisikom) pri novorojencih in pridobivanju sodobnih inkubatorjev, s katerimi so nadomestili lesene. V 60. in 70. letih se je kot primarijka med drugim posvetila tudi večletnim mednarodnim znanstvenoraziskovalnim projektom, pri čemer ji je nedvomno pomagalo suvereno znanje angleščine – relikt konfinacije v Italiji. Leta 1970 je na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani doktorirala z disertacijo Hypoxia neonati, leta 1998 pa za svoje delo prejela Derčevo priznanje, nagrado za življenjsko delo v slovenski pediatriji.

Njeno povojno življenje je zaznamovala neutrudna skrb za novorojence navkljub stalnemu nadzoru, ki mu je bila podvržena, po tem, ko so v času jugoslovanskega spora z Informbirojem njenega moža za sedem mesecev zaprli na Goli otok, ona pa je ostala sama z malčico in dojenčico. V težkem obdobju jo je pod svoje okrilje vzel dr. Pavel Lunaček, direktor Ginekološke klinike, sama pa je še bolj predano opravljala svoje poslanstvo.

Božena Sernec – Logar je zaradi srčne oslabitve umrla 11. decembra 1997, a njena zapuščina živi dalje – kot dediščina zdravnice, ki je sredi kočevskih gozdov zdravila vojne ranjence, v povojni Ljubljani pa soustvarila temelje slovenske neonatologije in skrbela za ogrožene ter nedonošene otroke.

Vitrino meseca sta si v četrtek, 16. januarja 2026, ogledala njen sin Tine Logar z ženo in izrazila zadovoljstvo nad zaokroženo predstavitvijo življenja in dela svojemu poslanstvu predane neonatologinje dr. Božene Sernec Logar. 

Vitrino meseca, ki bo na ogled do aprila, je pripravila Nika Česnik.

 

 

Na slovenski kulturni praznik, v nedeljo, 8. februarja 2026, bo Park vojaške zgodovine odprt med 10. in 17. uro.
Vsi obiskovalci bodo deležni 50 % popusta na osnovno vstopnino (popusti se ne seštevajo).

Za ogled notranjosti podmornice ali policijskega čolna je obvezna predhodna rezervacija. Dodatna ponudba se obračuna po veljavnem ceniku.
Vse ostalo dogajanje, navedeno v spodnjem programu, je brezplačno.

Za rezervacije in dodatne informacije smo vam na voljo na 031 775 002 ali [email protected].

Depoji državnih muzejev bodo odprti med 10. in 17. uro. Ogled je brezplačen.

Muzejska restavracija Kantina Pivka bo odprta med 10. in 17. uro, za dodatno sladko razvajanje pa bodo poskrbeli pri Sweet Pointu.

PROGRAM

BREZPLAČNI VODENI OGLEDI:

11.00 – voden ogled razstav in zbirk v paviljonih B in C
12.00 – voden ogled za najmlajše s pobarvanko Parka vojaške zgodovine*
12.00 – voden ogled razstav in zbirk v paviljonu A s poudarkom na razstavi »Pot v samostojnost«
13.00 – voden ogled razstave »Najhrabrejši med hrabrimi – baron Andrej Čehovin (1810-1855)«
14.00 – voden ogled razstave »Enigma – skrivnostno zakulisje vojne«
15.00 – voden ogled razstave o razvoju Parka vojaške zgodovine »Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe (Iz 2,4)«

OTROŠKE DELAVNICE: 11.00–15.00

CIKLUS PROJEKCIJ FILMOV O SLOVENSKI OSAMOSVOJITVI:

10.15 – Zbrali smo pogum (trajanje: 39 minut)
11.00 – Sen 1991 (trajanje: 77 minut)
14.00 – Pot domov (trajanje: 84 minut)
16.00 – TO-001 Velenje (trajanje: 49 minut)

* Voden ogled s pobarvanko je primeren za družine z otroki do 10. leta starosti.
Pobarvanka se obračuna po veljavnem ceniku in znaša 3,50 EUR.

Organizator si pridružuje pravico do spremembe programa.

 

V ponedeljek, 12. januarja 2026, je Sekcija za izobraževanje in komuniciranje Skupnosti muzejev Slovenije za kustose pedagoge organizirala strokovno ekskurzijo v Zagreb.

Najprej so si z zanimanjem ogledali Muzej krapinskih neandertalcev v Krapini. Dognanja o teh praljudeh, ki so v današnjem hrvaškem Zagorju živeli pred 125.000 leti, so sicer umeščeni v večnivojsko razstavo, ki kot časovni stroj ponazarja, kako sta se od velikega poka do danes razvijala flora in favna, nazadnje pa tudi praljudje. Poleg vodenja po enem najsodobnejših hrvaških muzejev so tamkajšnji muzejski delavci udeležencem strokovne ekskurzije razkrili tudi zaodrje svojih atraktivnih pedagoških programov.

V središču hrvaške prestolnice so si ogledali atelje Ivana Meštrovića, v katerem je živel in delal eden najpomembnejših evropskih kiparjev 20. stoletja. Muzej, ki se razprostira po celotni bivalni površini hiše, atriju in ateljeju tako združuje umetnost, arhitekturo in zgodovino.

V mestnem muzeju so pobliže spoznali politično, gospodarsko in cerkveno zgodovino Zagreba, sprejela pa jih je tudi direktorica dr. Aleksandra Berberih-Slana, ki je v svojem predavanju o pripravi strateškega načrta delila svoje izkušnje in nasvete o vpetosti muzejev v lokalno okolje ter prednosti, ki jih prinaša aktivno sodelovanje širše javnosti pri sooblikovanju muzejskih ustanov.

Raziskovanje muzejev na Gornjem gradu Zagreba so zaključili z ogledom Muzeja propadlih razmerij – inovativnega muzeja, ki v središče postavlja zgodbe o bolečih razpadih predvsem romantičnih razmerij, pa tudi družinski vezi. Pripovedi, ki se skrivajo za razstavljenimi predmeti, so zbrane s celega sveta in razkrivajo širok razpon čustev ter osebnih izkušenj, ki kažejo, da je vsaka zgodba kljub podobnemu (in vnaprej znanemu) koncu povsem edinstvena.

V okviru strokovne ekskurzije so imeli udeleženci možnost seznanitve z raznovrstnimi primeri dobre prakse tako javnih kot komercialnih muzejev, izmenjave dragocenih izkušenj in tkanju novih vezi med muzejskimi kolegi.

Park vojaške zgodovine bo v februarju odprt od ponedeljka do petka med 10. in 15. uro, v soboto in nedeljo pa med 10. in 16. uro.

Na slovenski kulturni praznik, v nedeljo, 8. februarja 2026, bo Park vojaške zgodovine odprt med 10. in 17. uro. Vsi obiskovalci bodo deležni 50 % popusta na osnovno vstopnino (popusti se ne seštevajo). Vse ostalo dogajanje, navedeno v programu, je brezplačno.

Za ogled notranjosti podmornice in policijskega čolna P-111 kot dodatno muzejsko ponudbo je obvezna predhodna rezervacija termina na telefonski številki +386 (0)31 775 002 ali po e-pošti [email protected].

V okviru obiska Vlade Republike Slovenije v Primorsko-notranjski regiji je Park vojaške zgodovine skupaj s sodelavci obiskal minister za gospodarstvo, turizem in šport Matjaž Han. Delegaciji se je pridružila tudi državna sekretarka na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve mag. Neva Grašič.

V prvem delu obiska sta se minister in državna sekretarka sestala z županom Občine Pivka Robertom Smrdeljem in direktorico občinske uprave Mihaelo Smrdel. Župan je visokima gostoma predstavil idejni projekt oživitve kompleksa dvorca Ravne ter težave, ki pri tem nastajajo. Minister se je strinjal, da gre za velikopotezni projekt, katerega izvedba bi pomembno pripomogla k razvoju petičnega turizma v občini Pivka in Primorsko-notranjski regiji.

Sledila je predstavitev projekta Parka vojaške zgodovine. Direktor Parka, mag. Janko Boštjančič, je ministru Hanu in državni sekretarki Grašičevi ter njenim sodelavcem predstavil dosedanji razvoj projekta, ki bo ravno praznoval 20 let od odprtja prvega muzejskega paviljona. Predstavitev prehojene poti se je nadaljevala s predstavitvijo načrtov za prihodnost. Minister Han si je zatem ogledal osrednji muzejski paviljon in svoje navdušenje izrazil tudi z zapisom v knjigo častnih gostov: »Iskrene čestitke za ohranjanje slovenske zgodovine. Brez vas bi stvari šle v pozabo.«