Predstavniki Parka vojaške zgodovine so v petek, 5. januarja, na prijazno povabilo g. Maurizia Bressana obiskali razmeroma nepoznano lokacijo v centru Trsta. Gre za kompleks zaklonišč za zaščito pred bombardiranji iz časa druge svetovne vojne, imenovan »Kleine Berlin«. Zaklonišče je razdeljeno na tako imenovani nemški del in del, namenjen civilnemu prebivalstvu – italijanski del.

Vhod v “Kleine Berlin”, Trst. Foto: Boštjan Kurent
Trst je bil 1. oktobra 1943 imenovan za glavno mesto novoustanovljene Operativne cone Jadransko primorje, ki je obsegala Furlanijo, Istro in del slovenskega ozemlja pod italijansko okupacijo pred njeno kapitulacijo. Pospešeno gradnjo zaklonišč na ozemlju Operativne cone je v času nemške okupacije izvajalo več zasebnih podjetij pod okriljem nemške organizacije Todt. Po prvem bombnem napadu na Trst 10. junija 1944 je dokončanje zaklonišča postalo prioriteta. Do leta 1944 je bila dokončana večina tunelov, vendar so se dela najverjetneje nadaljevala vse do konca vojne. Dne 29. aprila 1945 sta general Globočnik in gauleiter Rainer zapustila Trst ter zbežala proti Avstriji, kjer so ju zajeli zavezniki. Dan pozneje je v mestu prišlo do vstaje proti okupatorjem, 1. maja 1945 pa so v Trst vkorakale prve partizanske enote, ki so obkolile še zadnje nemške položaje, med njimi tudi zaklonišče Kleine Berlin. Boji so bili kmalu zaključeni in zadnji pripadniki nemške obrambe Trsta so se predali 3. maja na Opčinah.

Notranjost tunelo v “Kleine Berlin”. Foto Boštjan Kurent
Mreža tunelov je imela štiri vhode, od tega tri za civiliste in enega izključno za uporabo nemške vojske. Nemški del zaklonišča je povezoval tedanji štab poveljnika Odila Globočnika v Villi Ara in stavbo današnjega sodišča – Tribunala v Trstu. Predel zaklonišča, ki je bil namenjen nemškim vojakom, je obsegal približno 1000 m2. Civilistom je bil vstop vanj popolnoma prepovedan, do njega je lahko izjemoma dostopal samo električar podjetja Luigi Presel, zadolžen za nameščanje novih žarnic. Nemški del sestavljajo velike podzemne sobane, ki se pravokotno priključujejo na glavni tunel. Kompleks je imel pomožni generator in baterije, zaplenjene s tržaških ribiških plovil, ki bi bile uporabljene v primeru izpada elektrike. Vojaki so z žganjem premoga poskušali zmanjševati veliko stopnjo vlažnosti v tunelih, vendar je napeljava prezračevalnih cevi dim vodila naravnost v civilni ali italijanski predel zaklonišča, kar je pomenilo hudo pomanjkanje kisika za tam nastanjene ljudi. V italijanskem sektorju so tuneli preprostejši, ob zidovih so opremljeni z lesenimi klopmi, z nekaj vmesnimi prečnimi povezovalnimi tuneli. Civilisti so vanje vstopali skozi tri vhode z današnje ulice Fabia Severa.

Skozi tunele se letno sprehodi med 4000 in 5000 obiskovalcev. Foto: Boštjan Kurent
Danes je večina kompleksa urejena za obisk turistov in navdušencev nad zgodovino. V njem so postavljene različne razstave, eno sestavljajo številne fotografije in zemljevidi bombardiranja Trsta, druga predstavlja vojaška ter civilna zaklonišča in obrambne strukture iz časa prve svetovne vojne. Ogledamo si lahko tudi razne predmete iz obdobja prve in druge svetovne vojne ter povojnega časa. Zgodovino tunelov še danes raziskuje in predstavlja Speleološka sekcija tržaškega alpinističnega društva. Skozi tunele se letno sprehodi med 4000 in 5000 obiskovalcev. Ogledi so na voljo v angleškem in italijanskem jeziku le ob predhodni najavi po e-pošti: [email protected] ali [email protected].

Ogledi so na voljo v angleškem in italijanskem jeziku le ob predhodni najavi po e-pošti: [email protected] ali [email protected]. Foto: Boštjan Kurent
Ob tem se še enkrat zahvaljujemo g. Mauriziu Bressanu za odlično vodenje in nasploh vsa trud ter energijo, ki jo skupaj z ostalimi člani Tržaškega alpinističnega društva vlaga v ohranjanje tega pomembnega segmenta vojaškozgodovinske dediščine Trsta in njegove okolice, vezane tudi na našo zgodovino. G. Bressano je Parku vojaške zgodovine ob zaključku ogleda doniral tudi nekaj predmetov iz lastne zbirke, ki bodo predstavljeni v naslednjih tednih; izbor nagrajenih maket pa je Parku podaril že leta 2018, za kar se mu je direktor Parka mag. Janko Boštjančič iskreno zahvalil.

Gostitelj Maurizio Bressano in direktor Parka Janko Boštjančič. Foto: Boštjan Kurent
Avtor: Timotej Horvat
Kolektiv Parka si je konec lanskega leta z zanimanjem ogledal akvarij v Pulju s poudarkom na najnovejši zbirki Gallerion. Obsežna zbirka maket in originalnih predmetov nazorno prikazuje bogato dediščino avstro-ogrske mornarice in njene povezave s pristaniščem Pulj.

Gre za eno najobsežnejših tovrstnih zbirk, ki je svoj dom našla v nekdanji avstro-ogrski trdnjavi Verudela, s čimer se utrdbena in muzejska dediščina na unikaten način prepletata z delovanjem akvarija. Maja lani je bila izvedena tudi širitev zbirk v sosednjo utrdbo San Giovanni. Lokacijo letno obišče več kot 200.000 obiskovalcev, sodelavci akvarija pa se poleg turistične ponudbe ukvarjajo tudi z mednarodnim znanstveno-raziskovalnim delom. Akvariju Pulj se ob tem zahvaljujemo za gostoljubnost in odlično vodenje po zbirki, iskrena hvala zlasti energični direktorici, ki je gonilna sila razvoja Akvarija vse od njegovih začetkov, ter veliko uspeha pri vseh nadaljnjih projektih!


Park vojaške zgodovine bo v januarju odprt od ponedeljka do petka med 11. in 14. uro, v soboto in nedeljo pa med 10. in 16. uro.
Za ogled notranjosti podmornice in preizkus na simulatorju letenja kot dodatno muzejsko ponudbo je obvezna predhodna rezervacija termina na tel. št. +386 (0)31 775 002 ali po e-pošti [email protected].

Na današnji dan, 23. decembra 2003, je bil v Tivatu, Črni gori, med plovbo izveden zadnji potop diverzantske podmornice P-913 Zeta. Posadko so na tem potopu sestavljali mornarji in častniki mornarice Črne gore Aleksandar Petković, Srđan Nikolić, Salija Jašarević, Dragan Đukanović in Dalibor Žarić. To je bil tudi zadnji potop katerkoli podmornice nekdanje Jugoslovenske vojne mornarice. Zadnja podmorniška enota je bila dokončno ukinjena marca 2005, natanko 77 let po prihodu prvih dveh podmornic Hrabri (P-1) in Nebojša (P-2) v Tivat, kar predstavlja začetek podmorniških enot Jugoslovanske kraljeve vojne mornarice. Tivat je bil tako mesto rojstva kot zatona podmorničarstva na vzhodni strani Jadrana.

Odred diverzantskih podmornic na morju. Vir: Podmorničarstvo Jugoslavije, 2014
Po donaciji podmornice P-913 s strani Črne gore Republiki Sloveniji leta 2008 je le-ta 17. aprila 2011 srečno prispela v Park vojaške zgodovine Pivka. Spektakularen prevoz podmornice, ki je potovala iz podmorniške baze v Tivtu najprej v pristanišče Bar, potem pa prek Jadrana v Bari in na tovornjaku vzdolž Italije vse do Slovenije, je brezplačno izvedlo podjetje CEM-TIR d.o.o., razkladanje v Pivki pa podjetje Dvig d.o.o.

Priprava podmornice P-913 na transport, Tivat 2008.
Donacija podmornice je bila v veliki meri plod večletnih prizadevanj nekdanjih podmorničarjev, ki se v Sloveniji združujejo v društvu Podmorničar. Ob tem velja posebej izpostaviti vlogo nekdanjega kontraadmirala Marjana Pogačnika in kapitana bojne ladje Vojka Gorupa.

Srečanje nekdanjih podmorničarjev iz celotne nekdanje Jugoslavije v Pivki leta 2019. Arhiv PVZ
Devetnajst metrov dolga in 76 ton težka podmornica P-913 Zeta spada med t. i. žepne oziroma diverzantske podmornice razreda Una. V osemdesetih letih so v vojni mornarici SFRJ prišli do zaključka, da večje podmornice niso primerne za izvajanje vrste nalog v Jadranskem morju zaradi njegovih specifičnih značilnosti, obenem pa so iskali bolj ekonomičen način povečanja podmorniške flote. Do leta 1989 je bilo v Splitu izdelanih šest žepnih podmornic, ki so jih poimenovali po rekah iz vsake republike SFRJ. Podmornica v Parku nosi ime po črnogorski reki Zeti, ob splovitvi pa je bila njena botra črnogorska občina Nikšić. Osnovno posadko podmornice so sestavljali štirje člani, prevažala pa je lahko tudi do šest diverzantov. Podmornica P-913 Zeta predstavlja izjemen primer vojaške tehnične dediščine, pri njenem razvoju pa so v precejšnjem deležu sodelovali tudi slovenski strokovnjaki in slovenska industrija. Poleg tehničnega spomenika pa podmornica Zeta predstavlja tudi spomenik generacijam slovenskih podmorničarjev, ki so bili v jugoslovanski vojni mornarici nadpovprečno zastopani.
Na današnji dan, 23. decembra, pred 33 leti, je bil izveden plebiscit, kjer smo se odločali o samostojni in neodvisni državi. Udeležilo se ga je 93,2 % volilnih upravičencev, med katerimi je “ZA” samostojno in neodvisno državo Slovenijo glasovalo 88,2 % vseh volivcev.

Vir fotografije 2: Tanja Tomažič, fototeka Slovenskega etnografskega muzeja
Glasovalnih mest je bilo 4143, v 62 občinah po vsej Sloveniji, od tega 102 po bolnišnicah, domovih, zdraviliščih in priporih. Volišča so bila uradno odprta od 7.00 do 19.00 ure. Neuradni izidi so bili znani ob 24.00 uri.

Vir fotografije 1: Arhiv RS, AS 1210, Zbirka Plebiscit 1990, šk. 530
Park vojaške zgodovine je v sodelovanju z Arhivom Republike Slovenije in Zavodom Republike Slovenije za šolstvo leta 2021, ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije pripravil pedagoško zgodovinski projekt “Zbrali smo pogum.”
V okviru projekta je bila pripravljena spletna razstava z bogatim fotografskim, dokumentarnim in video gradivom, trije krajši izobraževalni filmi ter e-učno gradivo.
Konec leta 2021 je izšla tudi knjiga za šolarje o plebiscitu “Zbrali smo pogum, stopili smo skupaj” avtoric projekta dr. Vilme Brodnik, mag. Alenke Starman Alič in Ane Čič. Knjiga je na voljo v spletni trgovini Parka.

