V torek, 4. junija, je bila v Kobariškem muzeju odprta gostujoča razstava Parka vojaške zgodovine “Vojaška poljska bolnišnica Feldspital 808 in njena kapela v Kosoveljah na Krasu”. Zgodbo bolnišnice in kapele je najprej v krajšem predavanju predstavil direktor Parka in avtor razstave, mag. Janko Boštjančič. Na velik pomen Feldspitala 808 je opozoril tudi Dušan Luin, domačin iz Kosovelj in eden glavnih pobudnikov prizadevanj po obnovi kapele v Kosoveljah ter obuditvi njenega zgodovinskega spomina.

Avstro-ogrska vojaška poljska bolnišnica – Feldspital 808 je bila vzpostavljena že na srbski fronti kmalu po začetku vojne, a so jo po italijanski vojni napovedi prestavili na soško fronto. Kot nepogrešljiv del zaledne zdravstvene oskrbe vojakov je najprej stala v Škrbini na Krasu, dokler ni bila začasno premaknjena v Štanjel. Aprila 1917 je začela delovati na novi lokaciji v Kosoveljah, kjer je bilo ranjenim in bolnim na voljo 170 postelj. Bolnišnični kompleks v Kosoveljah je sestavljalo 9 bolnišničnih zgradb – štiri barake za ranjene in bolne, baraka za okrevanje, oficirska baraka, očesna klinika, baraka za obolele s hemeroidi ter kuhinjska baraka. Po preboju fronte oktobra 1917 se je bolnišnica preselila v mesto Motta di Livenza 40 kilometrov severovzhodno od Benetk, kjer je ostala do konca vojne.

Jedro razstave o Feldspitalu 808 predstavlja maketa kapele, ki je bila sočasno z bolnišničnimi barakami postavljena sredi kompleksa v Kosoveljah za potrebe duhovne oskrbe ranjenih in bolnih ter bolnišničnega osebja. Umetelno dovršeno maketo kapele je po naročilu Parka vojaške zgodovine z izjemno skrbjo za detajle in zgodovinsko avtentičnost izdelal Franci Pogačar iz Polja v Ljubljani, pri čemer je v njeno izdelavo vložil več kot 2.500 ur svojega dela. Izdelava makete je bila velik izziv, saj je bila kapela po drugi svetovni vojni podrta, dolgo časa pa ni bila poznana niti nobena njena fotografija. Pripravo načrta makete je omogočila šele dragocena najdba albuma fotografij Feldspitala 808, ki ga je po spletu naključij v Nemčiji odkril znani zbiralec fotografij Marko Mohorčič. Prav na podlagi fotografij in terenskih izmer je arhitekt Tomaž Bekš iz Kosovelj narisal natančen načrt kapele, ki je bil podlaga za izdelavo makete.

Gostovanje razstave je nadaljevanje odličnega sodelovanja Kobariškega muzeja, Fundacije Poti miru ter Parka vojaške zgodovine. Razstave bo na ogled do oktobra 2024 v času uradnih ur Kobariškega muzeja.

V Parku vojaške zgodovine so se v okviru Maistrovega leta v sredo, 29. maja, spominu na izjemne zasluge in zapuščino generala Rudolfa Maistra poklonili s pogovornim večerom na temo »Marija Maister in njeno sorodstvo na Pivškem«. Zbrane je uvodoma pozdravil direktor Parka mag. Janko Boštjančič in v kratkem nagovoru izpostavil pomen Maistrovega leta, ki po njegovih besedah pomeni priložnost ne samo za spoznavanje življenja Rudolfa Maistra kot karizmatičnega generala ter branitelja slovenske severne meje, ampak tudi časa, v katerem je živel, in njegovih najbližjih, ki so pomembno doprinesli k njegovim uspehom.

V predavanju, pripravljenim v sodelovanju z Zgodovinskim inštitutom Milka Kosa in Vojaškim muzejem Slovenske vojske, so bili tako osvetljeni drobci iz Maistrovega zasebnega življena s posebnim poudarkom na veliki vlogi njegove žene Marije Maister. Njeno življenje in delo sta v pogovoru, ki ga je povezoval dr. Gregor Antoličič z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, zbranim predstavila Majda Potrata kot ena največjih poznavalk Marije Maister pri nas ter zgodovinar Igor Gardelin. Marija Maister, rojena leta 1885 v Logatcu, je bila že od mladosti močno vpeta v javno društveno življenje tistega časa, pri čemer se je poleg kulturnega in društvenega udejstvovanja uveljavila tudi s humanitarnim delom.

V pogovornem večeru je bila izpostavljena tudi njena povezava s Pivko, na katero je pri svojem raziskovalnem delu po naključju naletel Igor Gardelin, in sicer je ob raziskovanju zgodovine dvorca Ravne ugotovil, da je bil s Kala pri Pivki doma njen stari oče.

V ponedeljek 13. maja je Park vojaške zgodovine obiskala skupina starodobnikov Willys iz Nizozemske, ki so se v Pivki ustavil v okviru tradicionalnega Pokala Nekaf. Gre za vsakoletni dogodek, ki ga organizirajo zbiratelji in lastniki slavnih “jeepov” izvedenkee M38A1 “Nekaf”, ki so jih izdelovali med letoma 1955 in 1962. Dogodek poteka v sodelovanju z raznimi muzeji in nizozemsko vojsko. Udeleženci se vsako leto zapeljejo po brezpotjih, kolovozih in scenskih pokrajinah ter ob njih tudi prenočujejo. Organizacijo letošnje poti po Sloveniji je v veliki meri prevzel namestnik nizozemskega veleposlanika v Sloveniji g. Derk Jan Nauta, tudi sam navdušen lastnik starodobnika Nekaf.

Letošnji pokal je potekal med 9. in 18. majem, s pričetkom poti zgodaj zjutraj v Klaarenbeeku na Nizozemskem, od koder so se udeleženci s šestimi starodobniki avtomobili odpravili na pot. V soboto je skupina prispela na slovensko-avstrijsko mejo in prenočila v Bohinjski Bistrici, kjer so uživali v pogledu na Blejsko jezero. Prihodnji dan so se z avtovlakom odpravili do Mosta na Soči in nato do Kobarida. Pot jih je peljala po stranskih poteh, kjer so v nedeljo, 12. maja prenočili v kampu Plana ter se naslednji dan odpravili v Park. Skupino je sprejel in pozdravil direktor mag. Janko Boštjančičem, čemur je sledil ogled Parka vojaške zgodovine, kjer so si udeleženci podrobno ogledali muzejske zbirke in razstave, preizkusili muzejsko Kantino ter si za zaključek ogledali še nekdanjo utrdbo Alpskega zidu na Primožu.

Skupina se je nato odpravila naprej v Javornike in naprej ter svojo pot zaključila 18. maja ter se nato srečno vrnili domov.

Park vojaške zgodovine bo v juniju odprt od ponedeljka do petka med 10. in 16. uro, v soboto in nedeljo pa med 10. in 18. uro.

Za ogled notranjosti podmornice in preizkus na simulatorju letenja z letaloma MiG-21 ali Spitfire kot dodatno muzejsko ponudbo je obvezna predhodna rezervacija termina na tel. št. +386 (0)31 775 002 ali po e-pošti [email protected].

V Parku vojaške zgodovine so včeraj, 30. maja, s krajšo slovesnostjo obeležili deseto obletnico prihoda letala IAR-93 Vultur, ki je leta 2014 obogatil muzejsko zbirko v Pivki.

Letalo Vultur je bilo zasnovano sredi sedemdesetih let v okviru projekta YUROM, pri katerem sta združili moči Jugoslavija in Romunija. Jugoslovansko vojno letalstvo je že konec šestdesetih let sprejelo odločitev o razvoju novega jurišnega letala z visoko podzvočno hitrostjo, ki bi ob posebnih pogojih dosegalo tudi nadzvočno hitrost. Zaradi visokih stroškov so razmišljali o povezavi z zunanjim partnerjem, pri čemer se je kot idealna partnerica izkazala Romunija, saj je v tem času obujala vojaško letalsko industrijo. Rezultat jugoslovansko-romunskega sodelovanja je bilo visokokrilno dvomotorno jurišno letalo kovinske konstrukcije, ki je bilo v Jugoslaviji poimenovano Soko J-22 Orel, v Romuniji pa IAR-93 Vultur. Obe državi sta skupno proizvedli več kot 200 primerkov letala v različnih verzijah, pri čemer je Romunija ob prelomu tisočletja letala Vultur izvzela iz uporabe in začela z njihovim razrezom.

Pobuda o donaciji enega redkih ohranjenih primerkov romunske različice letala Sloveniji je pred več kot desetletjem prišla s strani Društva vojaških pilotov vseh generacij in prijateljev vojaškega letalstva ter Slovensko-romunskega poslovnega kluba Triglav–Carpaţi. Na slovenski strani sta se v projekt aktivno vključila Vojaški muzej Slovenske vojske in Park vojaške zgodovine, Občina Pivka je poskrbela za stroške obnove, prevoz eksponata pa je takrat donatorsko izvedlo transportno podjetje CEM-TIR.

Letalo IAR-39 Vultur 206 sicer samo posredno predstavlja del slovenske letalske zgodovine, a je ob prihodu vseeno pomembno obogatilo muzejsko letalsko zbirko. Dragocen muzejski eksponat je tudi pomembna priča odličnih odnosov med Romunijo in Republiko Slovenijo ter dobrega sodelovanja na gospodarskem, kulturnem in tudi obrambnem področju. Letalo je v pripravah na desetletnico prihoda v Republiko Slovenijo obnovil Vojaški muzej Slovenske vojske.

Slovesnosti se je udeležila visoka romunska delegacija na čelu z načelnikom romunskega vojaškega letalstva generalmajorjem Leonardom-Gabrielom Baraboiem in romunskim veleposlanikom Njegovo Ekscelenco Alexandrujem Grãdinarjem. Zbrane na slovesnosti je nagovoril tudi upokojeni romunski general Iosif Rus, ki je ob izvedbi donacije pred desetimi leti igral ključno vlogo. Slovensko vojsko je na slovesnosti zastopal brigadir Boštjan Baš, Ministrstvo za obrambo pa direktor Direktorata za vojaškozgodovinsko dediščino mag. Matjaž Ravbar. Zbrane na slovesnosti, ki se je je udeležilo tudi več veleposlanikov in drugih predstavnikov zavezniških držav, sta preko video sporočila nagovorila tudi ministra za obrambo obeh držav Marjan Šarec ter Angel Tîlvăr.

Pomemben poudarek je bil na slovesnosti dan tudi praznovanju 20. obletnice pridružitve Romunije in Slovenije zvezi NATO, s čimer sta državi presegli sodelovanje med dvema prijateljskima državama ter postali državi zaveznici.   

V Parku vojaške zgodovine je v nedeljo, 26. maja, razgibano dogajanje minulega vikenda zaokrožil že tradicionalni Spomladanski pohod po Krožni poti vojaške zgodovine. Priljubljena pohodna pot domačinov, ki je pred leti osvojila tretje mesto na tekmovanju »Naj pot«, je v kombinaciji z animiranimi postanki na osrednjih točkah kljub negotovi vremenski napovedi k udeležbi pritegnila zavidljivo množico pohodnikov.

Bolj vajeni samostojnega pohodništva so se po petnajst kilometrov dolgi pohodni poti podali sami, medtem ko se je glavnina udeležencev pohoda izpred Parka vojaške zgodovine udeležila v spremstvu izkušenega lokalnega vodnika. Prvi postanek je bil že takoj nad muzejskim kompleksom, na nekdanjem vojaškem poligonu Kota 110, kjer so se nekdaj vojaške enote pripravljale za boj na soškem bojišču. Tokrat je udeležence na prostrani zelenici pozdravila čreda konj, ki jih urijo skrbni lastniki iz mladega lokalnega podjetja Neapolitano, rehabilitacija in trening konj. Dolgogrivi lepotci so pohodnike očarali z nekaj elementi klasične dresure in šole nad zemljo, najbolj pogumni pa so se lahko preizkusili tudi v jahanju.

Skupina je pohod nadaljevala z vzponom do hriba Primož, na katerem jih je poleg lepih razgledov na Pivško kotlino navdušila notranjost podzemne utrdbe Alpskega zidu s svojimi skrivnostnimi rovi in podzemnimi prostori. Na Primožu so obiskovalci lahko pokusili tudi odlične čaje zakoncev Brožič, ki pod blagovno znamko “Iz gozda” ponujata bogat nabor izdelkov lokalnega izvora.

Po okrepčilu so pot nadaljevali proti Šilentabru. Zadnji večji vzpon je pohodnikom še enkrat postregel s panoramskimi razgledi nad dolino, medtem ko so se na vrhu grebena seznanili z zgodovinskim pomenom območja, kjer je nekdaj stala največja protiturška utrdba na Slovenskem, in si ogledali podružnično cerkev svetega Martina. Ob poti so naleteli celo na lokalnega junaka Martina Krpana. Po krajšem postanku in okrepčilu so udeleženci pot nadaljevali mimo turistične vasi Narin ter peturni pohod zaključili s povratkom v Park vojaške zgodovine, kjer je večina prijeten izlet sklenila še z ogledom zbirk in razstav.