Obiskovalce obveščamo, da je zaradi izjemno velikega povpraševanja za obisk notranjosti podmornice in preizkus na simulatorju letenja z letalom MiG-21 OBVEZNA PREDHODNA REZERVACIJA TERMINA na 031 775 002 ali [email protected].
Veselimo se vašega obiska!
FRANC ŽELE (1896–1971) – MORNAR IZ ŠENTPETRA NA KRASU
9. junija 1918 zvečer je iz pristanišča v Pulju odplula avstro-ogrska bojna ladja Szent Istvan. Med plovbo sta jo ob 331 v polno zadeli torpedi, izstreljeni z italijanskega torpednega čolna. Po eksplozijah je začela v ladjo vdirati voda, zato se je najprej nagnila, ob 602 pa se je skupaj z 89 člani posadke potopila. Brodolom Szent Istvana je preživel in kasneje v svojem dnevniku opisal Franc Žele, podjetnik in pustolovec iz Hrastja pri Pivki, ki ga je kljub opisani nesreči vse življenje vleklo na morje.
Franc Žele se je rodil 22. maja 1896 v Hrastju pri Pivki kot nezakonski sin Frančiške Sluga. Čez dve leti se je njegova mati poročila z Janezom Želetom, posestnikom in železniškim uslužbencem, ki je malega Franca posvojil. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Postojni. Vpisal se je tudi v telovadno društvo Sokol, s katerim je tekmoval v različnih krajih, med drugim na enem od zletov v Pragi. Kljub športnemu udejstvovanju je Franca Želeta že zelo zgodaj prevzelo mornarsko življenje. Ko se je kot gimnazijec na meščanski šoli v Postojni z vlakom vozil iz Pivke, je opazoval različne popotnike in vojake. »Med to kratko dobo šolskih potovanj po železnici sem marsikaj videl in doživel, opazoval sem različne potnike, med njimi vojaštvo raznih polkov. Na teh potovanjih se mi je porodila želja in ljubezen do poklica mornarja z razprtim plavim ovratnikom, golim vratom in okroglo čepico na glavi. Pri še tako majhni šolski nalogi me je misel in želja gnala na morje.«
Franc Žele (v sredini) v otroških letih. V ozadju stoji njegova mati Frančiška. Hrani Park vojaške zgodovine Pivka
Franc je pri petnajstih letih pustil gimnazijo in se vpisal v mornariško podčastniško šolo ter že 2. oktobra 1911 vstopil v cesarsko-kraljevo vojno mornarico. Šolanje je začel v Pulju, ki je bil od leta 1859 do razpada avstro-ogrske monarhije glavno in najbolj utrjeno pristanišče avstro-ogrske vojne mornarice ter hkrati tudi središče vojaškega ladjedelništva. Na začetku je njegovo šolanje oteževalo slabo znanje nemškega jezika. »Kamorkoli sem se obrnil, sem videl samo vojake, povsod sem slišal samo nemščino, ki sem jo obvladal zelo slabo./…/ Ostal sem sam med tujci, s katerimi niti govoriti nisem mogel dobro.«
Po začetni osamljenosti je Franc hitro našel prijatelje, a za zabavo ni bilo časa, začelo se je vojaško urjenje. Kot piše v svojem dnevniku, so jih v Pulju kmalu po prihodu temeljito zdravniško pregledali, po enem tednu pa s šolsko ladjo Nautilus poslali v Dalmacijo, v Šibenik. Tam je imela avstro-ogrska mornarica namreč svoje šolske ladje za mornariške podčastniške šole. Franc je začel šolanje na stari leseni ladji Schwarzenberg, ki se je leta 1866 udeležila slovite pomorske bitke pri Visu.
Franc Žele (na levi), gojenec mornariške podčastniške šole s prijateljem. Hrani iz zbirke Parka vojaške zgodovine Pivka
Po končanem dveletnem osnovnem šolanju za podčastnika je Franc izmed petih smeri (topništvo, signalizacija, manevriranje, torpediranje in policija) izbral in opravil specializacijo v topništvu ter postal mornariški topniški podčastnik. Po krajšem dopustu je bil dodeljen 1. diviziji, ki je premogla največje ladje tipa dreadnought: Tegetthoff, Prinz Eugen in Viribus Unitis. Z izrazom dreadnought so takrat imenovali nov tip bojnih ladij, ki so se pojavile na začetku 20. stoletja in so bile zgrajene po inovativnih standardih, ki so jih prvič uporabili pri gradnji ladje britanske kraljeve vojne mornarice HMS Dreadnought, splavljene leta 1906. Franc Žele je bil dodeljen na ladjo Viribus Unitis, k topu kalibra 7 cm na desni strani ladje. »Ko sem prvič stopil na krov te velikanke, sem za hip obstal in nisem mogel verjeti svojim očem, da gre lahko na ladjo tako veliko število ljudi. Še prijatelja težko najdeš na njej. Ladja je imela v mirnem času posadko, sestavljeno iz 960 mož, in vsi so imeli dovolj prostora. Imeli smo velike jedilnice, častniki spalnice itd. Če se želiš z nekom srečati, ga lahko iščeš nekaj ur, preden ga najdeš.«
Ladji je poveljeval viceadmiral Anton Haus, doma iz Tolmina. 27. oktobra 1913 je Viribus Unitis skupaj z ladjo Tegetthoff odplul na potovanje po Sredozemlju, med katerim so potekale tudi vojaške vaje. Prva postaja je bila razkošno pristanišče angleške mornarice na Malti, nato pa so odpluli še v Bejrut in Aleksandrijo ter se zasidrali ob obali Svete dežele, kjer so obiskali Jeruzalem. Plovbo so nadaljevali skozi Sueški prekop, a so se v nasprotju s prvotnim načrtom obrnili proti Jadranu in se vrnili domov, v domačo luko v Pulju.
Konec junija 1914 se je na Viribus Unitis vkrcal prestolonaslednik Franc Ferdinand z namenom potovanja do ustja reke Neretve in potem do Sarajeva. »Njegovo zadnje potovanje je potekalo v lepem sončnem vremenu in mirnem morju. Sredi noči smo prispeli v pristanišče Metković. 28. junija 1914 ob petih zjutraj se je še zadnjič pokazal na krovu ladje z vsemi našimi nadrejenimi in se počasi vkrcal v motorni čoln. Skoraj vsa posadka je stala na krovu in gledala za njim, ko se je še zadnjič ozrl in se z vojaškim pozdravom poslovil od nas. V mestu ga je že pričakovala njegova soproga, spremstvo in ostali, ki so prispeli prejšnji dan.«
Že naslednji dan so posadko obvestili, da sta bila prestolonaslednik in njegova soproga žrtvi atentata. Ladja je čez tri dni sprejela njuni krsti in ju odpeljala do Trsta, glavnega pristanišča monarhije. Običajnega utripa mornariškega življenja je bilo konec, na vseh ladjah so se začele dogajati spremembe. Po vseh vojnih objektih se je povečala disciplina, policija se je okrepila, poostrili so stražo, »nastala je čudna tišina, večernega petja ob prostih urah ni bilo več slišati«, vodstvo je čakalo na morebitno mobilizacijo in izbruh vojne. »Bil je ravno praznik, ko je počilo, vojna napoved.«
Ob izbruhu prve svetovne vojne je Franceta Želeta poleg vojne napovedi hudo prizadela tudi vest o smrti očeta, še posebej ker se zaradi vojne ni mogel udeležiti njegovega pogreba. Že tako poostrene razmere v Pulju, v glavnem oporišču avstro-ogrske vojne mornarice, je maja 1915 še poslabšal vstop Italije v vojno. Ladjevje avstro-ogrske vojne mornarice je odgovorilo takoj in že štiri ure po vojni napovedi, 23. maja ob 8. uri zvečer, odplulo proti Italiji. V ofenzivno operacijo je bil vključen tudi Viribus Unitis, na katerega krovu je bil tudi Franc Žele. Ladja se je udeležila obstreljevanja Ancone. »Porušeni so bili vsi vojaški objekti, pristanišče, radijska postaja, železniška postaja, dva mostova, tovorne ladje ter obalna baterija in to vse v 20 minutah. Začelo se je daniti, slišati je bilo jok in stok ljudstva.«
Konec leta 1915 je bil Franc Žele, takrat že topniški inštruktor, dodeljen na novo ladjo Szent Istvan, poimenovano po svetem Štefanu, prvem madžarskem krščanskem kralju. Na njej je postal namestnik poveljnika baterije šestih topov kalibra 150 mm na desni strani ladje. »Kmalu po svojem vkrcanju sem spoznal vsak najmanjši kotiček te ladje ter se z vsem srcem navezal na prostore, ki so mi bili dom. Kakor sem vzljubil okolje, v katerem je bil moj novi dom, tako se mi je porodila tudi ljubezen do vseh, ki so bili na ladji, še prav posebno do Slovencev, ki smo bili na ladji v manjšini. Združila nas je naša prelepa slovenska narodna pesem, ki je donela po našem Jadranu ob prostih večernih urah.«
Risba 3D modela ladje Szent Istvan (avtor Andrew Wilkieja)
S.M.S. Szent Istvan je bila s podporo madžarske vlade zgrajen v reški ladjedelnici in je bila s tem edina od štirih ladij razreda Tegetthoff, ki je bila narejena v madžarskem delu Avstro-Ogrske. Dograjena pa je bila v Pulju. Szent Istvan je tehtal 22.000 ton in je bil takrat ena izmed največjih vojnih ladij. Na njem je bilo skupno 42 topov: 12 topov kalibra 305 mm, 12 topov kalibra 150 mm in 18 topov kalibra 70 mm ter 4 torpedne cevi kalibra 533 mm. Posadka je štela 1352 mož.
Med vojno je bilo puljsko pristanišče stalna tarča italijanskih zračnih napadov. V enem od njih je Franc Žele, takrat dežurni pri topu kalibra 90 mm, sestrelil italijansko letalo. Ker je to storil brez ukaza nadrejenega, je bil kaznovan z mesecem dni prepovedi izhoda z ladje, a hkrati za svoje dejanje tudi nagrajen s srebrnim odlikovanjem II. stopnje.
V zadnjem letu vojne je cesarsko-kraljeva mornarica dobila novega poveljnika, kontraadmirala Miklósa Hortyja. Po uspešni bitki pri Otrantskih vratih maja 1917, ki velja za največji pomorski spopad v Jadranskem morju med vojno, je v juniju 1918 načrtoval še en napad na ožino z namenom deblokade Otrantskih vrat. 8. junija sta tako v napad odplula Viribus Unitis in Prinz Eugen s petimi spremljevalnimi ladjami, naslednji dan pa še bojni ladji Szent Istvan in Tegetthoff, en rušilec in šest torpednih čolnov. Szent Istvan, na katerem je služil Franc Žele, je zaostajal že od samega začetka operacije. Najprej je zamujal zaradi okvar na luških barikadah, potem pa so se mu začeli pregrevati motorji. Konvoj je med plovbo naletel na dva italijanska torpedna čolna, MAS-15 in MAS-21. Slednji je s torpedi neuspešno napadel ladjo Tegetthoff, medtem ko je MAS-15 zadel Szent Istvana v polno. »Grozeče šumenje v trupu ladje je pretresalo srca mornarjev, ne smeš zapustiti svojega mesta, čakati je treba samo na nadaljnje ukaze nadrejenih. V spodnjih prostorih je bila tema, glasno je odmeval klic tovarišev na pomoč. Rešitev je bila nemogoča, klici na pomoč so nas spravljali v obup, več mož je pred mojimi očmi naredilo samomor.« Franc Žele, ki je bil ob nesreči pri bočnih topovih v trupu ladje, je po ukazu poveljnika, da posadka zapusti ladjo, skočil v morje in skušal priplavati do otoka Premuda. Izčrpanega ga je iz vode potegnila torpedovka, ki je reševala preživele in jih vozila v Šibenik. Od tam so ga nato z ladjo Tegetthoff skupaj z ostalimi preživelimi odpeljali v Pulj, v vojaško bolnišnico na okrevanje.
Italijanski torpedni čoln MAS-15 (Vir: splet)
Potop Szent Istvana, ki ga je posnela filmska ekipa, takrat nameščena na bližnji ladji Tegetthoff, velja za največji vojaški uspeh katerega koli torpednega čolna MAS. Dogodek ima izjemen pomen v italijanski zgodovini, v spomin nanj pa 10. junija italijanska mornarica vsako leto še vedno obeležuje svoj praznik. Luigi Rizzo, ki je ob potopu poveljeval torpednima čolnoma, se je med vojno odlikoval s potopitvijo dveh avstro-ogrskih ladij in si prislužil vzdevek L‘Affonondatore, ki v prevodu pomeni »tistega, ki potaplja«. Posebej zanimivo za zgodbo Franceta Želeta je dejstvo, da je na začetku leta 1923 v Benetkah osebno spoznal Luigija Rizzoja in se z njim celo rokoval.
Konec prve svetovne vojne in razpad Avstro-Ogrske je Franc Žele dočakal v Pulju, na ladji Budapest. 3. novembra 1918 je bilo podpisano premirje med Avstro-Ogrsko in Italijo, ta pa je začela zasedati ozemlje, ki ji je bilo obljubljeno po določilih Londonskega sporazuma. »Hinavsko so začeli po malem zasedati, kot da se hočejo naučiti našega dela. Iskali so tolmače, bilo je veliko povpraševanje po njih, celo prosili so jih, naj pridejo v službo na železnico, glavarstvo, sodnijo. Večina prejšnjih uslužbencev je zapustila mesto in šla prek meje v Jugoslavijo. V naši okolici je bilo zelo malo ljudi, ki bi obvladali italijanski jezik. Že od mladih let smo ga v srcu sovražili.«
Po podpisu Rapalske pogodbe je današnja Pivka skupaj z 39 drugimi naselji spadala pod postojnski okraj, ki je bil del tržaške pokrajine. Dogajanje na okupiranem ozemlju je spremljala Pisarna za zasedeno ozemlje, ki je zbirala gradivo o ravnanju italijanskih oblasti. V tem gradivu je tudi poročilo o aretaciji skupine fantov in deklet v Št. Petru na Krasu (danes Pivka) dne 15. decembra 1918. Domačini so namreč organizirali manjšo demonstracijo, na kateri so peli slovenske pesmi, manjkala pa ni niti slovenska zastava. Med aretiranimi je bil tudi Franc Žele. »Še nismo prehodili 300 metrov, nas že ustavi straža, majhen vojak, da ne smemo naprej. Bili smo že iz vasi na cesti pri zadnji hiši. Njegovih besed nisem vzel resno, prijel sem ga za njegovo ta zadnjo in za vrat in ga položil v cestni jarek. V hipu je prigalopirala konjenica s strojnimi puškami in množica vojakov nas je obkolila. Častnik je dekletu iztrgal zastavo iz rok, ki se je borila zanjo, ugriznila ga je v roko in mukoma ji je vzel zastavo.«
Pod sumom poskusa napada na odposlanca italijanskega kraljevega dvora so fante najprej odpeljali v zapor v Sežani, nato pa v italijansko mesto Portogruaro. »Nihče ni nobenega nič vprašal, gledali so nas kot tiger iz kletke in videti je bilo, da bi nas najraje že takoj likvidirali. Odpeljali so nas nazaj v celico, brez odej, z majhnim oknom, vreme hladno, želodci prazni.« Na srečo so bili aretirani oproščeni in so se po krajšem bivanju v zaporih v predmestju Verone in v Trstu lahko vrnili domov.
Po vrnitvi v domači kraj se je Franc Žele najprej ukvarjal s trgovino, nato pa z gostilniško dejavnostjo. Pri železniški postaji v Št. Petru na Krasu je vzel v najem tudi manjši hotel, kmalu pa se je lotil še trgovanja z lesom, ki je bilo takrat v razmahu. 3. februarja 1920 se je poročil s Frančiško Počkaj iz Bitnje pri Ilirski Bistrici. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki, leta 1920 Frančiška (Fani), čez dve leti Marija Vilibalda (Mimi), leta 1927 pa še tretji otrok, sin Franci.
Franc Žele v dnevniku ne pozabi omeniti tihotapstva, ki je bilo v obmejnih krajih v letih po vojni v velikem razmahu. »Pri tem delu sem imel tudi jaz prste vmes, ker železničarji so se hranili pri nas. Ni jim bilo težko prenesti kavo in najboljšega tobaka do mene. Za drobnarijo, kot je špirit, alkohol, zaharin in ostalo, pa nisem bil edini, ki je to prodajal z majhnim zaslužkom. Bilo nas je nešteto, staro in mlado, katerikoli je mogel in znal pretihotapiti.«
Posel je tekel gladko vse do leta 1923, ko je Franc Žele bankrotiral in izgubil veliko večino premoženja. Hudi davki, izguba trga za kmetijske pridelke, nenehno šikaniranje italijanskih oblasti, poostren nadzor in splošna gospodarska kriza so številne posameznike in družine prisilili, da so zapustili Primorsko. Franc Žele se je v stiski, tako kot mnogi primorski Slovenci, odločil poiskati srečo v tujini, v Ameriki, da bi zaslužil dovolj denarja za dostojno življenje. »Zaklel sem se, da grem v tuji svet, kjer me nihče ne pozna, in se ne vrnem domov, vse dokler ne dosežem tega, kar sem danes izgubil in to ne po svoji krivdi. Vse mi je rojilo po glavi, nisem vedel, kaj naj storim. Oči imam solzne, ko gledam svoje otročičke, ki se mi smehljajo, kako jih pustiti.«
Franc Žele skupaj z materjo, ženo in hčerkama tik pred odhodom v Južno Ameriko. Hrani Park vojaške zgodovine Pivka
23. marca 1923 je Franc iz Trsta odplul v Brazilijo, kjer je v notranjosti dežele pripravljal les v pragozdu. Ker je bil zaslužek boren, se je skupaj z nekaterimi tovariši napotil dalje, v glavno mesto Santos, in se zaposlil v tovarni. Zaradi svojega znanja je Franc takoj napredoval na položaj delovodje, a tudi na tem mestu ni ostal dolgo. Pot ga je vodila naprej, v Argentino, kjer je služil kruh z delom na neki kmetiji, nazadnje pa se je zaposlil v mesnopredelovalni tovarni v Buenos Airesu. Kljub različnim zaposlitvam je bil Francetov zaslužek glede na vloženo delo premajhen, da bi z njim pomagal družini v domovini. »Takoj ko sem dobil stalno delo, sem pisal domov družini. Pomagati jim še nisem mogel, ostal sem brez perila, imel sem slabo obleko, čevlji slabi. Bil sem izgubljen v svetu. Zamudil nisem niti ure dela, pa nisem mogel pokriti vseh stroškov najbolj potrebnih stvari in perila.«
Franc Žele v Braziliji, kjer je delal kot gozdar, kasneje pa se je zaposlil kot delovodja v tovarni. Hrani Park vojaške zgodovine Pivka
Francu Želetu se je končno nasmehnila sreča, ko je po naključju srečal rojaka, zaposlenega pri mednarodni kitolovski družbi. Na njegovo pobudo se je brez pomislekov odločil za sicer nevarno, a bolje plačano delo na kitolovki. Kot nekdanji topniški podčastnik je bil takoj določen za strelca s harpuno. 26. junija 1924 je z ladjo kitolovske družbe iz Buenos Airesa odplul na otok Južna Georgija (Georgia del Sud), kjer je kot kitolovec ostal dve sezoni. »V lepem vremenu, na žalost ga je bilo zelo malo, je takšen lov igrača. V dveh sezonah, to je v dveh letih, nisem naletel niti na deset dobrih lovskih dni. V nevihti in v valovitem morju pa je življenje dragoceno. V takem vremenu se je treba obleči v gumijasto obleko in se privezati za ograjo.«
Junija 1926 je Franc Žele končno lahko začel dolgo potovanje v domovino. Po vrnitvi se je skupaj z družino najprej naselil v Zalogu pri Postojni, kasneje pa v Ilirski Bistrici, kjer je leta 1934 prevzel vodenje gostilne. Leta 1968 je hišo s pripadajočim zemljiščem prodal za potrebe izgradnje nove kemične tovarne ter se preselil v Portorož. Tam je leta 1971 umrl, pokopan pa je v Piranu, blizu svoje največje ljubezni, morja.
Nadvse zanimivi in pestri življenjski zgodbi Franceta Želeta je posvečena stalna razstava v Parku vojaške zgodovine, v neposredni bližini Francetovega rodnega Hrastja. Osebne predmete in slikovno gradivo iz njegove zapuščine, ki so na ogled na razstavi, je Parku v trajno last predala Francetova vnukinja Flory Banovac.
Avtor: Ana Čič, strokovna sodelavka
Viri in literatura:
– Mikuž, Marjeta, ur., Franc Žele. Mornar, pustolovec, kitolovec, (Izola: samozaložba Flory Banovac, 2010)
– Osebna zapuščina Franceta Želeta (hrani Park vojaške zgodovine Pivka)
– Prasky, Friedrich; Wilkie, Andrew, SMS Viribus Unitis Austro-Hungarian Battleship, (Kagero Oficyna Wydawnicza, 2015)
– Čuk, Alenka idr., Postojna – upravno in gospodarsko središče, (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009)
– »Čez Brazilijo in Argentino na Antarktiko«, Slovenski Jadran, 28. julij 1961
– Miklós Horthy, dostop 18. 5. 2019: https://en.wikipedia.org/wiki/Mikl%C3%B3s_Horthy
– Battle of the Strait of Otranto, dostop 18. 5. 2019: https://en.wikipedia.org/wiki/Battle_of_the_Strait_of_Otranto_(1917)
– Otranto Barrage, dostop 19. 5. 2019: https://en.wikipedia.org/wiki/Otranto_Barrage
– Luigi Rizzo, dostop 19. 5. 2019: https://en.wikipedia.org/wiki/Luigi_Rizzo
– MAS 15 torpedo boat, dostop 23. 5. 2019: https://www.reddit.com/r/WarshipPorn/comments/8pzriy/the_italian_motor_torpedo_boat_mas_15_and_the/
Po ocenah Vlade Republike Slovenije je Park vojaške zgodovine presegel lokalni pomen, zato je sprejela sklep o sofinanciranju njegove dejavnosti.
Park vojaške zgodovine se je začel razvijati pred petnajstimi leti kot razvojni projekt lokalne skupnosti. A je ob veliki zagnanosti ekipe in izrabi možnosti, ki jih ponujajo razvojna sredstva EU, hitro prerasel te okvirje. Postal je največji muzejski kompleks v Republiki Sloveniji ter hkrati tudi eden najbolj obiskanih muzejev pri nas, saj je v letu 2019 zabeležil kar 58.600 obiskovalcev. Območje Republike Slovenije predstavlja eno od vojaško-strateško najpomembnejših območij v Evropi. Hiter razvoj Parka je tako tudi posledica velike potrebe po tovrstnem specializiranem muzeju na nacionalnem nivoju.
Park vojaške zgodovine organizacijsko deluje v okviru Javnega zavoda za upravljanje dediščine in turizem Pivka, ki poleg Parka vojaške zgodovine za ustanoviteljico Občino Pivka izvaja še nekaj drugih nalog in projektov na področju turizma in razvoja. Občina Pivka je tako v letu 2019 zagotovila 18 % sredstev v proračunu zavoda. Preostali delež sredstev pa je Park pridobil sam z vstopninami, tradicionalnimi prireditvami, muzejsko trgovino in raznimi doživljajskimi programi.
Park vojaške zgodovine je poleg razvejane turistične dejavnosti vseskozi opravljal tudi javno službo hranjenja in prezentiranja vojaškozgodovinske dediščine, razvil bogat izobraževalni program ter se aktivno povezoval z drugimi muzejskimi in podobnimi institucijami doma in v tujini. Praktično od vsega začetka se je vodstvo Parka zato trudilo, da bi z državo vzpostavil konstruktiven dialog in doseglo sofinanciranje javne službe, ki jo opravlja. Prizadevanja so se intenzivirala z izvedbo kohezijske operacije Celovita ureditev kompleksa Park vojaške zgodovine leta 2015, v okviru katere je bil zgrajen nov paviljon, obnovljeni nekateri stari objekti in dopolnjena infrastruktura. Korak najprej je bil tudi vpis Parka v razvid muzejev v maju 2019. Na pobudo predsednika Državnega sveta RS Alojza Kovšce se je vlada februarja letos opredelila do tega vprašanja in izrazila namero, da čim hitreje uredi financiranje Parka vojaške zgodovine. Z veliko krizo turistične dejavnosti, ki jo je povzročila epidemija koronavirusa je dosedanji model delovanja Parka dokončno izkazal koz neustrezen, saj Park vojaške zgodovine opravlja preveč pomembno dejavnost in upravlja s preveč pomembnimi zbirkami, da bi bil prepuščen zgolj razmeram na trgu. Vodstvo Parka se je zato že v aprilu obrnilo na Vlado RS s pozivom, da pristopi k reševanju statusa Parka vojaške zgodovine in uredi njegovo financiranje. Koordinacijo aktivnosti za ureditev razmerja med Parkom vojaške zgodovine in državo je prevzel minister za obrambo Matej Tonin, ki je z veliko mero vztrajnosti zadevo prignal do cilja.
Status Parka je Vlada Republike Slovenije obravnavala na včerajšnji seji, 23. julija 2020, kjer je sprejela sklep za ureditev sofinanciranja Parka vojaške zgodovine. Denar bodo zagotovila Ministrstvo za obrambo (70.000 evrov), Ministrstvo za kulturo (50.000 evrov) ter po 20.000 evrov na leto Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ter Ministrstvo za zunanje zadeve.
Programsko financiranje preko več resorjev izhaja iz dejstva, da aktivnosti in pomen Parka vojaške zgodovine presegajo naloge klasičnih muzejev ter so izrazito medresorske. Med glavnimi kulturnimi dejavnostmi Parka so hranjenje in prezentiranje muzejske zbirke, javna muzejska služba, obdelovanje najrazličnejših vojaškozgodovinskih tem ter njihovo predstavljanje javnosti. Z muzejskimi zbirkami in razstavami se Park že od samega začetka aktivno vključuje tudi v pedagoški proces. S sodelovanjem Slovenske vojske na vseh dogodkih v organizaciji Parka slednji pomembno prispeva k promociji Slovenske vojske in vojaških poklicev. Z gospodarskega vidika pa Park vojaške zgodovine dopolnjuje turistično ponudbo na nacionalnem nivoju, saj je s svojimi razstavami in zbirkami brez konkurence tako v slovenskem prostoru kot soseščini. Dopolnjevanje ponudbe naravne in kulturne dediščine se odraža v prepoznavnosti Slovenije, daljšanju bivanja gostov pri nas in ne nazadnje tudi preživljanju prostega časa slovenskih državljanov, kar je v luči trenutne situacije z epidemijo COVID-19 še posebej pomembno. Muzej zelo pogosto obiskujejo tudi visoke tuje delegacije, veleposlaniki in drugi predstavniki tujih držav, pri čemer igra Park vlogo nacionalnega vojaškega muzeja, ki je eden od atributov državnosti. Medresorski, vsenacionalni pomen Parka pa je tudi v ohranjanju zgodovinskega spomina na slovensko osamosvojitev ter vojno leta 1991, ki je tudi tema osrednje razstave. Pomemben del programskih sredstev bo zato posvečen prav aktivnostim v zvezi z bližajočo se 30-letnico samostojnosti Republike Slovenije.
Ekipo Parka vojaške zgodovine je odločitev vlade navdala z velikim zadovoljstvom in novim optimizmom. Ne gre namreč zgolj za nujno potrebna sredstva za preživetje Parka vojaške zgodovine in njegov nadaljnji razvoj, ampak tudi za konkretno priznanje nacionalnega pomena njegove dejavnosti.
Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe.
Izaija 2,4
UVOD
Vojska in njena prisotnost sta v pivškem prostoru dolgo predstavljali razvojno oviro, zlasti na področju turizma. Pomembna vojašnica in pa velik vojaški poligon sta bila v času Jugoslavije vzrok temu, da je bil razvoj turizma z družbenimi plani in drugimi omejitvami v tem delu Pivške kotline skoraj popolnoma blokiran. Kljub bližini pomembnih turističnih točk, kot so Postojnska jama, Lipica in Škocjanske jame, ter cesti Postojna–Reka kot eni glavnih turističnih magistral je za Pivko turizem predstavljal le gnečo na cestah. Pred dobrimi petnajstimi leti pa se je z idejo Parka vojaške zgodovine začela zgodba obračati in je to, kar je bilo v tem prostoru razvojna ovira, začelo postajati razvojna priložnost.
KRATKA ZGODOVINA PIVŠKE VOJAŠNICE
K razvoju Št. Petra na Krasu, današnje Pivke, je poleg prihoda železnice in razmaha lesne industrije v največji meri prispevala prav prisotnost vojske. Že v času prve svetovne vojne je Št. Peter na Krasu z železniškim križiščem postal pomembno logistično središče za oskrbo soškega bojišča. Tako v Št. Petru kot okoliških vaseh je bilo nastanjeno veliko število vojakov, postavljena so bila vojaška skladišča, bolnice … Tudi z vzpostavitvijo rapalske meje in priključitvijo naših krajev Kraljevini Italiji območje ni izgubilo strateškega pomena. Že kmalu po prvi svetovni vojni, ki so jo zaradi vojnih grozot mnogi ob njenem koncu razglašali za zadnjo od vseh vojn, so se začele politične napetosti stopnjevati do te mere, da je bilo jasno, da nov vojaški konflikt ni več daleč. Vojaški objekti – vojašnice, skladišča, ceste in vodooskrbni sistemi so se gradili v Javornikih, vzdolž nove meje, a tudi v Št. Petru sta bili zgrajeni tako financarska kot karabinjerska vojašnica, v začetku tridesetih let pa še velika vojašnica GAF (Guardia alla Frontiera – obmejna straža) v Hrastju.
Pogled na novozgrajen kompleks pivške vojašnice Foto: Diego de Henriquez, hrani Mestni vojni muzej za mir Diego de Henriquez v Trstu (Civico Museo della Guerra per la Pace Diego de Henriquez)
Gradnja vojašnice v začetku tridesetih let 20. stoletja Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine
Arhitekturno impozantna vojašnica »Principe di Piemonte« je bila zgrajena v okviru projekta utrjevanja meje. Kraljevina Italija je svojo celotno 1850 kilometrov dolgo kopensko mejo, ki je potekala od Genovskega vse do Reškega zaliva, uradno začela utrjevati leta 1931 in to ne le proti Kraljevini Jugoslaviji, pač pa tudi proti Franciji, Švici in Avstriji. Sistem utrdb in vojašnic s pripadajočo infrastrukturo ob meji je dobil ime Alpski zid (Vallo Alpino), kar je eno izmed imen, s katerim so v antiki imenovali zapore vzdolž vzhodne meje rimskega imperija v Alpah. Posebne pozornosti sta bila deležna meja z Jugoslavijo in še posebej širše območje Postojnskih vrat, ki jih vojaški strategi pogosto nazivajo »Vrata Italije«. Alpski zid je bil praviloma sestavljen iz dveh oz. treh obrambnih linij. Prva je potekala tik ob meji, druga pa je potekala od pet do dvajset kilometrov v notranjost, odvisno od geografskih danosti. Tretja linija je bila območje izza obeh črt in je zajemala položaje težkega topništva in rezervnih enot. Na Pivki sta se obrambni črti naslonili na greben Javornikov in gričevje na zahodnem robu kotline. Prva obrambna linija je tako sledila poteku meje, druga pa je zapirala pomembnejše prehode. Okrog Št. Petra na Krasu je bil zgrajen sistem 14 podzemnih utrdb, ki naj bi preprečevale prodor jugoslovanske vojske iz doline reke Pivke v dolino reke Reke in naprej proti notranjosti Italije. Utrdbeno skupino so Italijani poimenovali »sbarramento Giacomo Venezian« po italijanskem iredentistu, tržaškem profesorju, ki je kot italijanski vojak padel na Krasu leta 1915. Glavna točka utrdbene skupine je bila na Primožu (718 m), »M. Primus grande«, kot so hrib poimenovali Italijani. Na hribu oz. bolje rečeno v njem je bila zgrajena utrdba s skoraj 500 metri podzemnih rovov, nastanitvenimi prostori za posadko, rezervoarji vode, skladišči hrane in streliva …, kot so velevali pravilniki, ki so urejali gradnjo vojaških utrdb italijanske vojske. Glede na strateško izpostavljenost Primoža je bila utrdba izjemno močno oborožena, saj je imela kar pet topniških položajev za topove kalibra 75 milimetrov, s katerimi bi v primeru spopada lahko obvladovali večji del Pivške kotline. O pomembnosti utrdbe govori tudi podatek, da je bilo v njenih skladiščih pod zemljo poleg vsega drugega orožja in streliva shranjenih kar 10.000 topovskih granat. Številčnost enote, ki je bila nastanjena v utrdbi, se je spreminjala v odvisnosti od stopnje morebitne nevarnosti in je nihala od stalne posadke 51 mož (49 vojakov in dva častnika) do 134 mož v primeru mobilizacije in neposredne nevarnosti vojaškega spopada.
Organizacijsko gledano, je območje Št. Petra na Krasu sodilo v okvir V. korpusa italijanske vojske s sedežem v Trstu oz. v XXV. sektor obmejne straže, ki je imel sedež prav v vojašnici v Hrastju. Zgodovina same vojašnice v času Italije je še premalo raziskana, da bi lahko o tem napisali tehtno razpravo. Vsekakor pivška utrdbena skupina v vojni s Kraljevino Jugoslavijo ni doživela nobenega spopada in se je s prestavitvijo meje onkraj Ljubljane znašla v notranjosti države. Ob kapitulaciji Italije v septembru 1943 je vojašnico zasedla nemška vojska, ki je na Pivko zaradi strateškega pomena železniške povezave prišla že nekaj dni pred odhodom italijanske vojske. Maja 1945 je vojašnico zasedla jugoslovanska vojska in iz pomembne obrambne postojanke za obrambo vzhodne meje Mussolinijeve Italije je postala pomembna točka za obrambo zahodne meje Titove Jugoslavije. V naslednjih desetletjih so bile v njej nastanjene različne vojaške enote, v osnovi pa je bila tankovska vojašnica, katere enote naj bi zaustavile prodor sovražnika z zahoda.
Enota Jugoslovanske ljudske armade, postrojena na platoju vojašnice. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine
V nacionalno zgodovino se je pivška vojašnica zapisala že ob rojstvu samostojne slovenske države, saj so prav od tu 26. junija 1991 ob 11.10 na ceste zapeljali prvi tanki in začeli agresijo na pravkar osamosvojeno slovensko državo. Poudariti velja, da je pivška vojašnica sodila pod ljubljanski korpus, ki mu je poveljeval general Jovan Pavlov, saj se v knjigah in člankih, ki govorijo o tistih dneh, pogosto pojavlja napaka, da je prvi poslal tanke na ceste general Marijan Čad, poveljnik reškega korpusa. Oklepniki njemu podrejenih enot v Ilirski Bistrici so se zapeljali proti meji z Italijo šele popoldne, kakšni dve uri za pivškimi.
KRONOLOGIJA RAZVOJA PARKA VOJAŠKE ZGODOVINE
Tale kratek sprehod skozi zgodovino pivške vojašnice naj služi kot uvod v zgodbo Parka vojaške zgodovine. Kompleks stare pivške vojašnice je bil po odhodu jugoslovanske vojske v oktobru 1991 namreč prepuščen propadanju. Slovenska vojska ga ni uporabila kot vojašnico, ampak zgolj kot poligon, kjer so vojaki trenirali boje v mestu in s tem uničevali objekte, ki so vse bolj nezadržno propadali. K hitremu propadanju objektov so pripomogli tudi domačini in zbiralci odpadnih kovin od drugod, ki so iz opuščene vojašnice odnašali vse, kar se je odnesti dalo, svoje pa je dodalo še snemanje celovečernega filma Zvenenje v glavi leta 2000, ko je bilo povzročeno veliko škode na objektih.
Vojaški zgodovinar podpolkovnik Karlo Nanut in avtor prispevka pred objektom Komanda spomladi 2006 Foto: Vojko Štembergar
Glede na to, da je bil kasarniški kompleks ob robu Pivke, neposredno ob magistralni cesti Postojna–Reka, je propadanje mogočnega kompleksa zgradb postajalo vse večji problem za lokalno skupnost. Le-ta je rešitev najprej iskala v preoblikovanju stare vojašnice v obrtno cono, a kaj, ko so bili objekti preveliki in tudi nepraktični za predelavo v obrtne delavnice, neizogibna pa bi bila tudi velika investicija v izgradnjo potrebne infrastrukture. Sčasoma je prišlo na dan, da Ministrstvo za obrambo nima problema le z opuščenimi vojašnicami, ampak da predstavljajo vse večjo težavo tudi stari opuščeni tanki in druga vojaška vozila, ki so kot dediščina Jugoslovanske ljudske armade ostali na območju Slovenije. Nekaj let po osamosvojitvi so ta vozila še predstavljala strateško rezervo mladi slovenski vojski, ki jo je prizadel embargo na uvoz orožja v države nekdanje Jugoslavije, sčasoma pa, ko so lahko kupili nove oborožitvene sisteme in modernizirali vozni park, so stara vozila postala breme, ki je po nepotrebnem zasedalo prostor v vojašnicah. Stare tanke in druga vojaška vozila so tako začeli rezati v staro železo ali pa jih na poligonu Poček uporabljati kot tarče. Poznavalci vojaške tehnike in ljubitelji vojaške zgodovine so ob tem vse pogosteje protestirali, češ da gre za zgodovinsko dediščino, ki jo velja ohraniti. Šlo je namreč tudi za tanke, ki so predstavljali veliko redkost v evropskem in svetovnem merilu, ter primerke, ki so imeli sledljive »življenjske« zgodbe iz druge svetovne vojne, jugoslovanskega obdobja in celo iz vojne ’91. Ker je proces uničevanja vojaške opreme tekel zelo hitro, je bilo treba reagirati takoj in v Pivki se je tako v okviru iskanja rešitve za staro vojašnico v maju 2004 porodila ideja, da bi v propadajočem kompleksu osnovali vojaški muzej, specializiran za oklepna vozila in druge večje eksponate opuščene vojaške tehnike.
Ideja se je pri odgovornih hitro prijela, pripravljen je bil idejni načrt, ki ga je podprl Občinski svet Občine Pivka, in z Ministrstvom za obrambo so stekla pogajanja, v okviru katerih se je urejalo lastništvo nekdanjega doma Jugoslovanske ljudske armade v Pivki (danes Krpanov dom), ter zelo kompleksen dogovor o tem, da lokalna skupnost prevzame v upravljanje kompleks opuščene stare vojašnice in da se v njej osnuje nacionalna tankovsko-artilerijska zbirka. Septembra 2004 sta takratni minister za obrambo dr. Anton Grizold in župan Robert Smrdelj podpisala sporazum, s katerim je občina prevzela v upravljanje kasarniški kompleks in eksponate. Šlo je za pogumno odločitev takratnega občinskega vodstva, ki pa je v tistem trenutku predstavljala edino rešitev za zaustavitev propadanja mogočne vojašnice, katere degradacija je predstavljala vse večji problem.
Projekt, ki se je v naslednjih letih razširil in vsebinsko dopolnil ter oblikoval v projekt Park vojaške zgodovine, se je v sodelovanju med Občino Pivka in Ministrstvom za obrambo RS, posebej pa s pomočjo razvojnih sredstev skladov Evropske unije neverjetno hitro razvijal. Že v septembru 2006 je bil odprt prvi paviljon tankovsko-artilerijske zbirke, ki je v Park že pripeljal prve obiskovalce. Sledila je postopna obnova drugih objektov in muzejskih eksponatov vse do velike kohezijske operacije Celovita ureditev kompleksa Park vojaške zgodovine, ki je potekala v letih 2013–2015 in je predstavljala pomembno razvojno prelomnico. V okviru operacije sta bila zgrajena nov paviljon (2.000 m2 razstavnih površin) in garaža za vozne eksponate, prenovljena še neobnovljena polovica objekta Komanda ter pomemben del infrastrukture. Park vojaške zgodovine je s tem postal največji muzejski kompleks v Republiki Sloveniji in dobil vse pogoje za razvoj v pomembno muzejsko turistično atrakcijo.
Današnji pogled na kompleks Parka vojaške zgodovine Foto: Valter Leban
KAJ PARK VOJAŠKE ZGODOVINE PONUJA OBISKOVALCEM
Nosilna razstava Parka vojaške zgodovine je razstava Pot v samostojnost, ki prikazuje potek osamosvajanja Republike Slovenije s poudarkom na osamosvojitveni vojni leta 1991. Razstava v osnovnih obrisih orisuje »drugo«, socialistično ali Titovo Jugoslavijo kot federativno državo, ki je v Socialistični republiki Sloveniji zajemala veliko večino slovenskega nacionalnega ozemlja. Poleg Tita je bila glavna vez jugoslovanske federacije Jugoslovanska ljudska armada (JLA), ki je imela izredno velik vpliv na razvoj države in njeno ureditev. Njena osnovna naloga, obramba pred zunanjim sovražnikom, se je posebej v osemdesetih letih 20. stoletja preoblikovala v obrambo pred notranjim sovražnikom. Z omejevanjem nacionalnega razvoja in grobim kršenjem človekovih pravic je večina Slovencev Jugoslavijo vse bolj doživljala kot neznosno spono. Ob padcu Berlinskega zidu in demokratičnih spremembah v vzhodni Evropi se je tudi v Sloveniji sprožila neustavljiva želja po demokraciji in večji samostojnosti, kar je po zmagi demokratične opozicije na prvih svobodnih volitvah aprila 1990 pripeljalo do plebiscita o samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990. Na njem se je kar 88,5 % volilnih upravičencev izreklo za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Čez šest mesecev je v skladu z referendumsko voljo slovenski parlament razglasil samostojnost, a temu je sledila brutalna vojaška intervencija Jugoslovanske ljudske armade, ki pa jo je zlomil odločen odpor slovenskih oboroženih sil Teritorialne obrambe in takratne milice. Poražena jugoslovanska armada se je umaknila v vojašnice in konec oktobra 1991, štiri mesece po začetku vojne, dokončno zapustila območje Republike Slovenije, ki je tako lahko polno zaživela svojo suverenost. Razstava omogoča, da obiskovalec podoživi vojno dogajanje tudi v neposrednem stiku z nekaterimi pomembnimi eksponati iz tistega obdobja. Tanki, oklepni transporterji in letala jugoslovanske vojske obiskovalcev ne puščajo ravnodušnih in posebej mladi, odraščajoči v okolju, ki ima do vojne leta 1991 včasih celo omalovažujoč odnos, lahko spoznajo, da vojna, v kateri je bila ubranjena suverenost naše države, le ni bila tako kabaretna vojna, kot se pogosto prikazuje.
Razstava Pot v samostojnost je nosilna razstava Parka vojaške zgodovine. Foto: Simon Avsec
Razstava Pot v samostojnost zajema tudi zbirko vozil iz vojne ’91. Foto: Simon Avsec
Najbolj prepoznaven eksponat Parka vojaške zgodovine je podmornica P-913 Zeta. Devetnajst metrov dolga in 76 ton težka podmornica P-913 Zeta spada med t. i. žepne oziroma diverzantske podmornice razreda Una. V začetku osemdesetih let so v vojni mornarici SFRJ prišli do zaključka, da večje podmornice niso primerne za izvajanje vrste nalog v specifičnih pogojih Jadranskega morja, obenem pa se je iskal ekonomičen način povečanja podmorniške flote. Do leta 1989 je bilo tako v Splitu izdelanih šest diverzantskih podmornic, ki so bile poimenovane po rekah iz vsake jugoslovanske republike: Tisa, Una, Zeta, Soča, Kupa (Kolpa) in Vardar. Razstavljena podmornica tako nosi ime po črnogorski reki Zeti, ob splovitvi pa ji je bila botra črnogorska občina Nikšić, medtem ko je bila »slovenski« Soči botra občina Tolmin. Osnovno posadko so sestavljali štirje člani, prevažala pa je lahko do šest podmorniških diverzantov. Podmornica P–913 Zeta predstavlja izjemen primer vojaške tehnične dediščine, pri nastanku katere so v precejšnjem deležu sodelovali tudi slovenski strokovnjaki in slovenska industrija. Poleg tehničnega spomenika predstavlja podmornica P-913 Zeta tudi spomenik generacijam slovenskih podmorničarjev, ki so bili v jugoslovanski vojni mornarici nesorazmerno močno zastopani. Podmornica je v Park vojaške zgodovine prišla aprila leta 2011 kot darilo Republike Črne gore po velikem prizadevanju članov društva Podmorničar, ki združuje nekdanje slovenske podmorničarje, ter s pomočjo podjetja CEM-TIR, ki je podmornico brezplačno prepeljalo iz Boke Kotorske v Pivko. Nekoliko misteriozno življenje in delo podmorničarjev prikazuje posebna razstava ob podmornici, ki jo je pripravil Pomorski muzej »Sergej Mašera« iz Pirana. Z zanimivimi eksponati, fotografijami in zgodbami podmorničarjev predstavi zgodovino podmorničarstva na vzhodni jadranski obali ter večini obiskovalcev nepoznane podrobnosti podmorničarskega življenja.
Podmornica P-913 ZETA velja za najzanimivejši muzejski eksponat v Parku vojaške zgodovine. Foto: Simon Avsec
Polnih pet let je podmornica uživala sloves največjega in najtežjega eksponata v Parku vojaške zgodovine, a v maju 2016 je v zahtevni logistični akciji v Park prispela nemška vojaška lokomotiva 52-4936 iz druge svetovne vojne, ki s težo 120 ton in dolžino 23 metrov kraljuje med XXL-eksponati pivškega muzeja. Lokomotiva je bila dolga leta zapeljana na stranski tir železniške postaje v Štanjelu in vse je kazalo na to, da bodo rja in nepridipravi botrovali njenemu skorajšnjemu koncu. Ljubitelji starih lokomotiv so nas opozorili na njeno zgodovinsko vrednost ter da bi kot nekdanja vojaška lokomotiva lahko predstavljala vrhunsko atrakcijo v vojaškem muzeju. Parna lokomotiva je bila narejena leta 1943 v okviru velikega projekta poenotenja lokomotiv v tretjem rajhu, saj je učinkovit železniški transport predstavljal hrbtenico logistike nacističnega osvajanja Evrope. V osnovi so bile lokomotive tega tipa narejene z mislijo, da bodo služile nekaj let in bodo nato po koncu vojne predelane ali odpisane. A odlična konstrukcija in dobra izdelava sta botrovali temu, da so te lokomotive vozile še dolga desetletja po vojni in tako bolj kot osvajanju služile povojni obnovi Evrope. Tako tudi naša 52-4936, ki ima še prav posebno zgodovinsko vrednost, saj je, sicer pod civilno jugoslovansko oznako 33-110, aprila leta 1978 s slavnostno vožnjo iz Ljubljane v Postojno zaključila obdobje parne vleke na glavnih progah na Slovenskem.
Transport lokomotive iz druge svetovne vojne v maju 2016 je bil velik logistični podvig. Foto: Barbara Penko
Park vojaške zgodovine ponuja obiskovalcem tudi več drugih zanimivih razstav in zbirk. Zanimanja obiskovalcev so posebej deležni tanki in druga oklepna vozila, ki kot nekakšni dinozavri vzbujajo strahospoštovanje. Med temi velja zlasti izpostaviti oklepnike, združene v okviru razstave Oklep svobode, v katero so zajeta oklepna vozila, pa tudi orožje in oprema, ki so v Jugoslavijo prišli iz Združenih držav Amerike v petdesetih letih 20. stoletja kot vojaška pomoč po resoluciji Informbiroja. Ideja za postavitev razstave se je rodila zaradi čudenja mnogih obiskovalcev ob dejstvu, da je v zapuščini Jugoslovanske ljudske armade tolikšno število ameriških vozil in tolikšne količine ameriške vojaške opreme. In kako se je zgodba ameriške vojaške pomoči Jugoslaviji dejansko odvila? Jugoslavija se je po drugi svetovni vojni kot komunistična država gospodarsko in politično popolnoma naslonila na Sovjetsko zvezo. Od Sovjetske zveze je bila popolnoma odvisna tudi v vojaškem smislu – v Sovjetski zvezi je nabavljala orožje, tam so se izobraževali častniki, jugoslovanske vojake je poučevalo večje število inštruktorjev Rdeče armade. To prvo povojno obdobje je bilo prekinjeno leta 1948 z resolucijo Informbiroja, s katero je bila Jugoslavija izločena iz kroga na Sovjetsko zvezo vezanih komunističnih držav. V veliki zagati je bila Jugoslavija prisiljena navezati stike z zahodnimi državami, saj se je njena slabo oborožena in opremljena armada znašla pred resno nevarnostjo intervencije Rdeče armade in vojska satelitskih držav. Jugoslovansko vodstvo so v pogajanja z Zahodom poleg velike vojaške nevarnosti prisilili tudi ekonomska kriza, v kateri so se znašli, ter nekaj zaporednih sušnih let, ki so prizadela takrat še pretežno agrarno državo. Prišlo je do več srečanj visokih vojaških in političnih delegacij, 14. novembra 1951 pa je bil v Beogradu podpisan sporazum med ZDA in Jugoslavijo o posredovanju vojaške pomoči. Američane so zlasti zanimali obrambni načrti na t. i. »ljubljanski smeri«. Učinkovit prodor sovjetskih in satelitskih sil iz zahodne Madžarske po dolini reke Drave čez Ljubljano proti Postojnskim vratom in naprej proti Trstu bi jim zagotovil izhod na Jadransko morje, neposredno bi ogrozil Italijo in zavezniške zračne ter pomorske povezave v tem delu Sredozemlja in postavil velik del zahodne Evrope v doseg sovjetskih vojaških sil. Jugoslovansko vodstvo je takrat z raznimi diplomatskimi manevri navzven kazalo namero, da se namerava tesno povezati z zahodnimi demokracijami in celo priključiti zvezi NATO. Z vojaško pomočjo so ZDA želele zavarovati Jugoslavijo pred vojaškim posegom z Vzhoda ter posredno zavarovati Italijo in sredozemski prostor. Z manjšimi količinami orožja in opreme sta se v vojaško pomoč vključili tudi Velika Britanija in Francija. Vojaška pomoč je bila nepredstavljivo velika; med vsem drugim orožjem velja izpostaviti 599 tankov M4A3 Sherman, 319 takrat najsodobnejših tankov M47 Patton, 399 lovcev na tanke M36 Jackson, več kot 10.000 tovornjakov in več kot 400 letal. Velika donacija je omogočila preoborožitev Jugoslovanske ljudske armade; zlasti sodobna, reaktivna letalska flota pa naj bi odvrnila Stalina od vojaške intervencije v Jugoslaviji. Po ponovnem zbližanju in ureditvi odnosov s Sovjetsko zvezo se je jugoslovansko vodstvo odločilo, da se odpove ameriški vojaški pomoči. Prekinitev je Jugoslavija uradno sporočila julija 1957. Oklepna vozila iz ameriške vojaške pomoči sodijo med najdragocenejše eksponate Parka vojaške zgodovine. V Parku smo zato pripravili razstavo o tej nepoznani in desetletja zamolčani temi. Donacija orožja, prejeta od kapitalistične velesile, je pri jugoslovanskem političnem vodstvu zbujala nekakšno nelagodje in nikoli ni bila obešana na veliki zvon, s ponovno naslonitvijo na Sovjetsko zvezo pa se je skušalo nanjo čim prej pozabiti. Tudi na ameriški strani se je dosje o vojaški pomoči Jugoslaviji po tem, ko je Jugoslavija Združenim državam Amerike obrnila hrbet in se je izkazalo, da se je orožje potencialno znašlo na nasprotni strani, zaprl in poskrbljeno je bilo, da se je o tem čim manj govorilo in pisalo.
Zgodba Parka vojaške zgodovine v Pivki se je res začela s tanki, a muzejska zbirka je zelo hitro prerasla okvir tankov in oklepnih vozil. Ljubitelje vojaške tehnike tako v muzeju navdušuje tudi vse bogatejša letalska zbirka. V zbirki najdemo danes že šest letal: reaktivni letali F-84G Thunderjet in IF-86D Sabre, ki sta v Jugoslavijo prišli z vojaško pomočjo v petdesetih letih, sovjetsko lovsko letalo MiG-21, letalo IAR-93 Vultur, ki je romunska inačica jugoslovanskega Orla, jugoslovanski šolski letali Soko 522 in Utva Aero 3; ter helikopterja Gazela TO-001 Velenje in Mil Mi-8.
Med stalnimi razstavami v Parku velja izpostaviti razstavo Do pekla in nazaj, ki je postavljena v prvem nadstropju Komande in obiskovalcem predstavlja zgodbo padlih ameriških letal v drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Slovensko nebo je namreč v drugi polovici vojne postalo zelo prometno – z vzpostavitvijo zavezniških letalskih baz v južni Italiji so nemške strateške infrastrukturne točke in industrijska središča postali dostopni za bombniške napade tudi z južne strani. Bombniške eskadrilje so letele vzdolž Jadranskega morja proti severozahodu in potem po najkrajši poti proti cilju in ta pot je vodila preko Slovenije. Stotine in stotine težkih bombnikov se je v tistih mesecih valilo čez slovensko nebo proti središču rajha v urejenih letalskih formacijah, vračajoč se proti jugu po končani akciji, pa so bile formacije razbite, veliko letal je bilo poškodovanih; nemška protizračna obramba in nemški lovci so terjali visok davek. Samo na območju Slovenije je tako v drugi polovici vojne padlo 207 zavezniških letal, od tega kar 142 ameriških. Tej osnovni temi razstave se pridružujeta zgodba o reševanju preživelih zavezniških letalcev, kjer so imeli ključno vlogo partizani, ter zgodba o dveh ameriških Slovencih, Georgeu Kraigherju – Žoretu in Johnu Blatniku, ki sta bila pomembno vključena v organizacijo reševanja. Srčika razstave je infomat, ki ga je financiralo Veleposlaništvo Združenih držav Amerike v Ljubljani in predstavlja e-kataster vseh padlih ameriških letal na Slovenskem med drugo svetovno vojno.
Park vojaške zgodovine, kljub temu da po svoji velikosti in vsebini predstavlja nacionalni vojaški muzej, ostaja vpet v lokalno okolje in daje poudarek dediščini širšega pivškega prostora. V tem kontekstu je nastala razstava Zgodba našega soseda, ki prikazuje življenjsko zgodbo Franca Želeta (1896–1971). Gre za eno od zgodb fantov in mož, ki jih je vrtinčenje burnega 20. stoletja potegnilo v samo središče zgodovinskega dogajanja. Rojstna hiša Franca Želeta je stala v neposredni soseščini današnjega muzejskega kompleksa. Mladi Franc se je odločil za mornariško kariero in postal mornariški podčastnik cesarsko-kraljeve mornarice. Preživel je brodolom ladje SMS Szent István, ponosa avstro-ogrske mornarice, in to je bil dogodek, ki ga je zaznamoval za vse življenje. Po vojni je postal podjetnik v Št. Petru, a je v bančnem zlomu izgubil vse premoženje, zato se je podal v Južno Ameriko, kjer je po raznih odisejadah delal na kitolovki. Podlaga za postavitev razstave so bili njegovi spomini in pa njegova zapuščina, ki jo je muzeju predala vnukinja Franca Želeta ga. Flory Banovac Žele.
V ponudbo Parka vojaške zgodovine je vključena tudi utrdba Alpskega zidu na Primožu. Ob poti je postavljenih pet večjih in pet manjših informativnih tabel o naravnih, kulturnih in zgodovinskih zanimivostih Pivške kotline. Z vodnikom pa se lahko obiskovalci sprehodijo tudi v notranjost podzemne utrdbe. Hoje željni obiskovalci se lahko odločijo tudi za pohod po Krožni poti vojaške zgodovine, ki povezuje Park vojaške zgodovine, podzemno utrdbo na Primožu, Šilentabor nad Zagorjem, kjer je bil ob koncu srednjega veka zgrajen največji utrdbeni sistem na Slovenskem, in turistično vas Narin.
Posebnost pivškega muzeja je vozni del zbirke. Po zgledu najboljših vojaških muzejev ima Park vojaške zgodovine tudi vozni del zbirke z osmimi oklepnimi in več drugimi vojaškimi vozili. Dinamični prikazi voženj z oklepniki predstavljajo pomembno doživetje za obiskovalce. Posebno doživetje pa je tudi vsakoletni Festival vojaške zgodovine, ki je postal največji turistični dogodek v občini in regiji ter hkrati tudi največji vojaškozgodovinski spektakel v Sloveniji, ki vsako leto v septembru v Pivko privabi več tisoč obiskovalcev.
Festival vojaške zgodovine v septembru je postal največja turistična prireditev v občini Pivka. Foto: Simon Avsec
ZAKLJUČEK
Ko smo se pred petnajstimi leti podali na misijo, da v okviru projekta Park vojaške zgodovine zaustavimo propad stare pivške vojašnice in v njej osnujemo muzej, možnosti za uspeh niso bile prav velike. Pred nami je bilo veliko več ovir kot priložnosti. Pa vendar je s trdim delom, vztrajnostjo in veliko sreče uspelo – Park vojaške zgodovine je danes največji muzejski kompleks v Republiki Sloveniji in hkrati tudi eden najbolj obiskanih muzejev pri nas. Rešiti je uspelo ne samo propadajočo vojašnico, ampak tudi ogromno vojaškozgodovinske dediščine, ki je bila obsojena na uničenje. Občina Pivka se je s Parkom vrisala tako na turistični zemljevid Slovenije kot tudi Evrope, naša domovina pa je z njim pridobila ne samo vojaški muzej, ki se lahko postavlja ob bok vojaškim muzejem drugih držav, ampak tudi muzejsko razstavo, ki na kraju, od koder se je začela agresija jugoslovanske vojske na Slovenijo, govori o vojni za obrambo samostojnosti.
Avtor: mag. Janko Boštjančič, direktor
Intervju z direkotrjem mag. Jankom Boštjančičem na RTV SLO si lahko ogledate tukaj.
Park vojaške zgodovine je mogoče res najbolj znan po velikih eksponatih, kot so podmornica, letala, lokomotiva … A veliko bogastvo Parka so ohranjene življenjske zgodbe fantov in mož, ki jih je pestro zgodovinsko dogajanje potegnilo v svoj vrtinec. Kruta usoda jih je vodila iz domačega okolja in jim pogosto namenila prav neverjetne odisejade.
Ena takih je življenjska zgodba Mirka Božiča iz Idrije (roj. 1919), ki je bil marca 1939 vpoklican v italijansko vojno mornarico. Čez eno leto, marca 1940, je bil z ladjo prepeljan na Kitajsko v Tien-tsin, kjer je leta 1901 po koncu boksarske vstaje Kraljevina Italija, tako kot druge takratne velesile, dobila del mesta v koncesijo. Prva tri leta Mirkove vojaške službe na Daljnem vzhodu so zaradi zavezništva med Italijo in Japonsko minila brez večjih pretresov. Mirko je bil kot glasbenik – klarinetist dodeljen tamkajšnjemu vojaškemu orkestru kraljeve mornarice. Septembra 1943 pa so se stvari povsem spremenile in Mirko Božič je končal v japonskem vojnem ujetništvu, saj ni hotel priseči novi italijanski t. i. Salojski republiki. Prvi del ujetništva je preživel v taboriščih za vojne ujetnike na Kitajskem, v začetku junija 1945 pa so jih prepeljali na Japonsko, kjer je kot ujetnik delal v tovarnah v Tokiu in Jokohami. Konec avgusta je vojne ujetnike osvobodila ameriška vojska in Mirko se je s skupino italijanskih ujetnikov prek Filipinov in Havajev vrnil v Italijo ter 21. februarja 1946 domov v Idrijo.
Prav neverjetna življenjska zgodba je odlično dokumentirana s kopico dokumentov in 270 fotografijami. Da ne bi ušla pozabi, je poskrbel Mirkov sin Bojan Božič, ki je skrbno urejeno dokumentacijo in fotografije predal v hrambo Parku vojaške zgodovine, za kar mu veljata vsa zahvala in priznanje.
Mirko Božič v mornarski uniformi
Vojaška identifikacijska značka Mirka Božiča
Razglednica italijanske četrti v Tien-tsinu
Mirko Božič (drugi z leve) v vojaškem orkestru v Tien-tsinu
Pismo Mirka Božiča iz japonskega ujetništva z dne 13. julija 1945
Obveščamo vas, da smo v luči aktualnih razmer in v skladu s preventivnimi ukrepi za zajezitev okužb z novim koronavirusom žal primorani odpovedati letošnji XIV. Festival vojaške zgodovine, ki naj bi se v kompleksu Parka že tradicionalno odvijal na tretji vikend v septembru, 19. in 20. 9. 2020.
Vsem se zahvaljujemo za razumevanje.