Zveza Nato v letošnjem letu praznuje 75 let od ustanovitve, hkrati pa v Sloveniji obeležujemo tudi 20-letnico pridružitve Severnoatlantskemu zavezništvu. Leta 2004 je namreč Republika Slovenija ob odločni referendumski potrditvi državljanov skupaj z Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo in Slovaško postala polnopravna članica Nata, kar ji je prineslo stabilno varnostno ter politično okolje, Slovenski vojski pa novo razsežnost delovanja.
V Parku vojaške zgodovine so ob dvojnem jubileju zveze Nato v sodelovanju z Uradom Vlade Republike Slovenije za komuniciranje in Ministrstvom za obrambo ter ob podpori Veleposlaništva Združenih držav Amerike v Sloveniji pripravili razstavo, s katero želijo obiskovalce seznaniti z delovanjem zveze Nato, njeno vlogo in pomembnimi prednostmi, ki jih članstvo v Severnoatlantskem zavezništvu zagotavlja naši državi. Park vojaške zgodovine se je s tem v luči bližajoče se dvajsete obletnice formalnega vstopa Slovenije v zvezo Nato pridružil seriji dogodkov in obeleževanj na najvišji državni ravni.
Nova fotografska razstava v prvem tematskem sklopu z naslovom NATO 75 LET predstavlja zgodovino zavezništva, njegov razvoj in vojaško moč; drugi del z naslovom SLOVENIJA IN NATO 20 LET pa oriše pot približevanja naše države Severnoatlantskemu zavezništvu ter pomen zveze Nato za Slovenijo. Avtor razstave je direktor Parka mag. Janko Boštjančič. Vsebinske panoje razstave sta oblikovala Barbara Sirk in Žiga Okorn iz podjetja Uvid.si, celostno muzejsko postavitev pa je za umestitev na zunanje kubuse ob vhodu v Park zasnovala Irena Kogoj iz Urada Vlade Republike Slovenije za komuniciranje.
Razstavo »NATO 75 LET/SLOVENIJA IN NATO 20 LET« je danes, 27. marca, na krajši slovesnosti odprl državni sekretar na Ministrstvu za obrambo dr. Damir Črnčec. Ob tem je poudaril, da odprtje razstave o zvezi Nato in slovenski vlogi v njem ravno v muzejski zbirki, ki prikazuje vojno ’91, ni brez pomena, saj tako lokacija kot vsebina razstave pričata o naši zgodovinski izkušnji ter pomenu severnoatlantske obrambne zveze v desetletjih po drugi svetovni vojni vse do danes. Zbrane je nagovorila tudi direktorica Urada Vlade Republike Slovenije za komuniciranje Petra Bezjak Cirman, pri čemer je izrazila pohvale Parku vojaške zgodovine za pripravo razstave, ki javnost seznanja z delovanjem Nata in hkrati spodbuja k razmisleku o sodobnih izzivih zavezništva ter njegovem nadaljnjem razvoju, kjer mora ostati prioriteta prizadevanje za mir. Na širšo perspektivo razstave je opozoril tudi direktor Parka mag. Janko Boštjančič, saj Nato po njegovih besedah predstavlja najmočnejše vojaško zavezništvo v zgodovini človeštva, ki je in še vedno zagotavlja varnost velikemu delu Evrope ter sooblikuje svetovno dogajanje.
Odprtju razstave je sledila okrogla miza z naslovom »NATO 75 let – vloga in pomen v preteklosti/sedanjosti/prihodnosti«, na kateri so povabljeni govorci strnili svoja razmišljanja o prednostih članstva v zvezi Nato ter izzivih, s katerimi se Severnoatlantsko zavezništvo kljub večdesetletni tradiciji obstoja sooča v sodobnem času. Svoj pogled na aktualno stanje in vizijo nadaljnjega razvoja zveze Nato so predstavili državni sekretar na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije dr. Damir Črnčec, veleposlanica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske v Republiki Sloveniji Tiffany Sadler, veleposlanik Ukrajine v Republiki Sloveniji dr. Andrij Taran in profesor mednarodnih odnosov na univerzi New England College v ZDA dr. John Marshall Callahan. Dogodka se je poleg sodelujočih gostov udeležilo več veleposlanikov oz. drugih visokih tujih diplomatskih in vojaških predstavnikov držav članic Nata, poleg tega pa tudi številni domači povabljeni predstavniki Ministrstva za obrambo, Slovenske vojske, Ministrstva za zunanje zadeve, Urada Vlade Republike Slovenije za komuniciranje ter Občine Pivka.
Park vojaške zgodovine bo v soboto in nedeljo, 30. marca in 31. marca, odprt med 10. in 16. uro. Na velikonočni ponedeljek, 1. aprila, pa bo Park odprt med 10. in 17. uro.
OBVEZNA JE PREDHODNA NAJAVA za ogled notranjosti podmornice in/ali preizkus na simulatorju MiG-21
Rezervacijo lahko opravite na 031 775 002 ali info@parkvojaskezgodovine.si.
Obveščamo vas, da bo v sredo, 27. marca 2024, od 11. do 13. ure zaradi internega dogodka zaprt paviljon A v Parku vojaške zgodovine. Vsem obiskovalcem bomo zato tega dne do 13. ure ob nakupu osnovne muzejske vstopnice obračunali 50-odstotni popust. Po 13. uri bo Park v celoti odprt.
Za dodatne informacije smo dosegljivi na e-naslovu: info@parkvojaskezgodovine.si.
Najlepša hvala za razumevanje.
Park vojaške zgodovine
Pred skoraj dvajsetimi leti je bilo sočasno s Parkom vojaške zgodovine osnovano tudi Društvo prijateljev Parka vojaške zgodovine, v katerem so se povezali ljubitelji zgodovine in vojaške tehnične dediščine ter drugi zainteresirani posamezniki kot tudi priznani zgodovinarji v skupnem prizadevanju za ohranjanje vojaškozgodovinske dediščine. Društvo v svojem osnovnem poslanstvu raziskuje vojaškozgodovinsko in kulturno dediščino ožjega območja Postojnskih vrat ter Pivške kotline, obenem pa se z organiziranimi izleti in predavanji seznanja tudi z vojaško zapuščino širšega območja regije ter čezmejnega prostora.
Ob krepitvi prepoznavnosti Parka se je skozi leta krepilo tudi članstvo društva, ki danes združuje več kot 70 ljubiteljev vojaške zgodovine. Z nastopom koronakrize so aktivnosti društva v zadnjih letih mirovale, po okrevanju primarne turistične dejavnosti pa je dejavnost društva ponovno zaživela.
Društvo prijateljev Parka vojaške zgodovine se je po več letih znova sestalo v sredo, 13. marca, ko je v Parku vojaške zgodovine potekal občni zbor društva. V okviru srečanja so bili na novo določeni vsi organi in odbori društva ter predstavljene aktivnosti društva za tekoče leto. Za predsednika je bil za 4-letni mandat izvoljen Boštjan Triler. Novoizvoljeni predsednik društva se je udeleženim članom uvodoma zahvalil za zaupanje in predstavil svojo vizijo ter program delovanja društva. Pri tem je poudaril, da ima društvo poleg udeležbe na srečanjih in izletih tudi pomembno nalogo podpore Parku vojaške zgodovine pri izvedbi dogodkov ter predstavlja ključen vezni člen med muzejem in zainteresirano javnostjo.
Društvo v programu za letošnje leto za člane pripravlja številne aktivnosti, in sicer bo poleg vsakoletnih dogodkov v okviru Parka vojaške zgodovine organiziranih več strokovnih predavanj, predvidena pa sta tudi dva izleta po poteh vojaškozgodovinske dediščine, od tega eden v Sloveniji, eden pa na čezmejno območje.
V svoje vrste sprejemajo tudi nove člane, ki bodo s svežim zagonom poživili delovanje društva. K vpisu vljudno vabljeni tako ljubitelji zgodovine s Pivškega kot iz drugih koncev Slovenije, ki vas zanima spoznavanje lokalne, nacionalne in čezmejne vojaškozgodovinske dediščine v povezanem članstvu somišljenikov! V društvo se lahko včlanite s prijavo po spletnem obrazcu, ki je dostopen na povezavi: www.parkvojaskezgodovine.si/drustvo-prijateljev-pvz.
Letna članarina za odrasle osebe znaša 10,00 EUR; za šolarje, mladino in upokojence pa 8,00 EUR.
Društvo prijateljev Parka vojaške zgodovine obenem sporoča, da se lahko na Park obrnete vsi domačini iz Pivke in okolice, ki doma hranite dragocene zgodovinske predmete, gradivo, zapise, fotografije, najdbe …, za katere menite, da bi zaradi svoje zgodbe ali lokalnega pomena lahko obogatili vsebine Parka.
Društvo se bo v kratkem predstavilo tudi na Facebook strani Parka vojaške zgodovine Pivka, kjer bodo redno objavljali njihove aktivnosti in ostale zanimivosti. Vljudno vabljeni k sledenju!
V sredo, 20. marca je predstavnik Parka vojaške zgodovine, Timotej Horvat, na 15. Grošljevem simpoziju z naslovom De re oeconomica: Gospodarstvo v antiki, predstavil prispevek na temo ohranjanja arheološke dediščine. Dogodek se je odvijal v atriju ZRC SAZU v Ljubljani, kjer so potekala predavanja različnih raziskovalcev s področij arheologije, epigrafike, umetnostne zgodovine in klasične filologije.
Prispevek z naslovom Poskus celostne predstavitve rimske vile rustike na Rodinah, so pripravili Julijana Visočnik (Nadškofijski arhiv Ljubljana), Lucija Kous (Podiplomska šola ZRC SAZU), Timotej Horvat (Park vojaške zgodovine Pivka) in Rok Humerca (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani). Namen prispevka je bil povzetek dosedanjih raziskav na najdišču antične vile, predstavitvi možnih gospodarskih dejavnosti, s katerimi so se prebivalci vile ukvarjali in poudariti pomen zaščite samega najdišča in krajine v kateri se nahaja.
Podeželska vila na Rodinah je delovala nekje ob koncu 1. stoletja n. št., imela je veliko osrednje dvorišče okoli katerega so stale tri stavbe, kar je odlično prepoznavno še danes na lokaciji in na posnetkih laserskega skeniranja površja (Lidar). Njeni prebivalci se niso ukvarjali le s kmetijstvom, ampak verjetno tudi z železarstvom in kamnoseštvom, saj je le nekaj deset metrov stran od vile hrib z bogatim nahajališčem zelenega tufa. Kulturna tradicija rabe tufa za okrasne elemente v gorenjski arhitekturi sega očitno že od antike, v vili na Rodinah so s tufom okrasili enega od vhodov, čudoviti okenski okvirji iz tufa še sedaj krasijo grad Kamen in številne hiše vse do danes.
V bližini je bil odkrit tudi nagrobni spomenik iz 1. stoletja n. št., prav tako narejen iz tufa in trenutno edin tovrstni primer spomenika iz tufa na ozemlju Slovenije. Posvečen je bil Marku Oklaciju Avitu, ki je bil član mestnega sveta v Emoni. V Ljubljani pa se nahaja še en nagrobnik, verjetno morebitnega starejšega sorodnika z imenom Lucij Oklacij Tarkvinij, ki je bil veteran XV. legije. Njihova družina izhaja iz severne Italije in se je očitno naselila na ozemlje Emone tekom 1. stoletja, kmalu je pridobila na statusu in ugledu, zato ne bi bilo težko trditi, da so imeli v lasti izven mesta posestvo – podeželsko vilo, kjer so se ukvarjali z najrazličnejšimi gospodarskimi dejavnostmi za svoj dobiček.
Poudarjen je bil tudi pomen ohranjanja in zaščite najdišč ter krajine in okolja v katerem se nahajajo, saj smo zadnja leta priča vedno večjemu onesnaževanju okolja in uničevanju dragocenih ostankov naše dediščine.
Direktor Parka vojaške zgodovine mag. Janko Boštjančič se je na povabilo hrvaškega veteranskega združenja »Ruža Hrvatska – Žirje« v začetku marca s sodelavcem udeležil delovnega srečanja iniciativno-svetovalnega odbora Spominskega območja vojaške zgodovine »Ruža Hrvatska – Žirje« v Šibeniku.
Predstavnika Parka sta si uvodoma ogledala otok Žirje, kjer je locirano spominsko območje. Žirje je s površino dobrih 15 km² za Murterjem drugi največji otok šibeniškega arhipelaga, a je kljub temu med manjšimi na Hrvaškem. Na otoku živi le okoli 60 prebivalcev, v poletnih mesecih pa ga oblegajo številni navtični navdušenci in obiskovalci, ki cenijo njegove naravne lepote ter prvinskost. O njegovi pomembni zgodovinski vlogi pričajo tako antični arheološki ostanki kot dragocena vojaško-zgodovinska dediščina. Staro naselje je umaknjeno v notranjost otoka, kar je pogosta praksa med bolj izpostavljenimi otoki, ki so bili v preteklosti tarča piratskih napadov in plenjenja. Za otok je značilna bogata dediščina utrjevanja, ki sega že v 6. stoletje, v obdobje prvih bizantinskih poskusov zaščite tega strateško pomembnega otoka in njegovega zaledja.
Leta 2014 je bilo v bližini Žirja, na 28 metrih globine, odkrito odlično ohranjeno nemško letalo Ju 87D, bolj znano pod imenom »Štuka«, ki so ga med napadom na Kraljevino Jugoslavijo uporabljale tudi italijanske zračne sile. Motor letala je že leta 2007 odkril Željko Šižgorić, predsednik združenja »Ruža Hrvatska – Žirje«, medtem ko je bilo celotno letalo odkrito šele 7 let pozneje, 73 let po njegovi sestrelitvi. Zaradi izjemne redkosti modela in dobre ohranjenosti sta dolgoročno načrtovana tudi dvig in konservacija letala.
Strateški pomen otoka Žirje je prišel do izraza s postavitvijo celovitega sistema avstro-ogrskih topniških utrdb konec 19. in začetek 20. stoletja. Po razpadu Avstro-Ogrske je utrdbe prevzela Kraljevina Jugoslavija, v času druge svetovne vojne pa sta jih okupirali najprej italijanska in nato nemška vojska, ki jih je deloma razstrelila. V povojnem času je utrdbe v 50. in 60. letih dograjevala ter modernizirala JNA. Zadnje obdobje delovanja utrdb sega v čas hrvaške osamosvojitvene vojne med letoma 1991 in 1995.
JLA je v zadnjem obdobju utrjevanja in oboroževanja otoka na obstoječih topniških položajih postavila 12 topov 90/53 mod. 41 proizvajalca Ansaldo iz Genove, ki so bili med drugo svetovno vojno prvotno nameščeni na bojni ladji Vittorio Veneto Italjanske kraljeve mornarice (Regia Marina).[1] Močna prisotnost topov JLA ni bila omejenasamo na Žirje. Topovi različnih kalibrov so bili postavljeni tudi na številne druge otoke, kot npr. Vis, Lastovo … Služili naj bi kot obalno topništvo, sploh tisti na bolj izpostavljenih legah.
Strateška lega otoka Žirje je prišla zlasti do izraza v času hrvaške osamosvojitvene vojne. Otok Žirje je tako leta 1991 s svojo lego in topništvom hkrati zapiral dostop do Šibenika ter istočasno blokiral še morebitno izplutje iz šibeniškega pristanišča. To dejstvo je imelo pomemben strateški vpliv na razvoj dogodkov v prvi fazi vojne, zlasti v bitki za Šibenik med 16. in 23. septembrom 1991, ki je predstavljala svojevrsten preobrat v vojni ter prvo hrvaško zmago. Šibenik so namreč ogrožali s kopenske strani 9. korpus JLA pod poveljstvom Ratka Mladića z močnimi tankovskimi in artilerijskimi silami, z morja ladje Jugoslovanske ljudske mornarice (JRM) ter iz zraka jugoslovansko letalstvo. Hrvaški strani so dodatno težavo povzročale jugoslovanske vojašnice in ladje v Šibeniku ter okolici. Branilci so bili oboroženi pretežno z lahko oborožitvijo, močno pa je primanjkovalo težje oborožitve in topništva. Na srečo hrvaških braniteljev je 14. septembra v tajnosti prišlo do prostovoljne predaje topniških položajev in šestih topov na Žirju, kar je ostalo skrito pred JLA vse do 16. septembra, ko so začeli topovi z otoka streljati na ladje Jugoslovanske ljudske mornarice, pozneje pa tudi na cilje okoli Šibeniškega mostu, kjer so se za napad koncentrirale nasprotnikove sile, ki mostu še niso prečkale. Topovi z Žirja so tako v ključnem trenutku zaščitili Šibenik z morske strani in hkrati zaradi odlične vidljivosti ter vremenskih pogojev delovali tudi na skrajni meji svojega dometa (18 km) okoli Šibeniškega mostu. Kljub napadom letalstva na topove na Žirju so ti nepretrgoma delovali in poleg vojaške vloge predstavljali tudi moralno spodbudo ostalim hrvaškim branilcem, ki so z zasedbo vojašnic ter zasegom vojaške opreme lahko zaustavili in potisnili nasprotnika iz okolice mostu ter Pakovega sela. V topniških napadih je bilo poškodovano tudi mestno jedro Šibenika, vključno z znamenito katedralo sv. Jakoba. Zmaga v Šibeniku in zajetje ladij nekdanje mornarice sta postavila temelje novoustanovljene Hrvaške vojne mornarice (Hrvatska ratna mornarica).
Zaradi pomembne zgodovinske vloge hrvaška veteranska društva namenjajo veliko pozornost tako ohranjanju zgodovinskega spomina kot vojaško-tehnične dediščine Žirja in Šibenika. Ob zagnanosti veteranov in predvsem Željka Šižgorića so tako uspeli rešiti vseh šest topov z Žirja. Dva topova danes domujeta pred Hrvaško vojno fakulteto v Zagrebu (Hrvatsko vojno učilište), za ostale pa sta predvideni obnova in ponovna postavitev na Žirju oziroma v novonastajajočem vojaškem muzeju.
Tej temi je bilo namenjeno tudi sodelovanje predstavnikov Parka vojaške zgodovine na srečanju iniciativno-svetovalnega odbora Spominskega območja vojaške zgodovine »Ruža Hrvatska – Žirje« 5. marca v Šibeniku. Poleg članov veteranskih društev iz Dalmacije in direktorja Muzeja domovinske vojne (Muzeja domovinskog rata) iz Splita Mateja Gabrila se je dogodka udeležil tudi župan Šibeniško-kninske županije dr. Marko Jelić s sodelavci. Direktor Parka je v okviru srečanja sodelujočim predstavil razvoj Parka, način delovanja muzeja in paralele s potencialnim sorodnim muzejskim kompleksom na Hrvaškem. Pri tem je poudaril, da Park predstavlja enega najuspešnejših primerov sodelovanja v Sloveniji med občino, lokalno skupnostjo, Ministrstvom za obrambo in Slovensko vojsko, ki traja že skoraj 20 let. Ob tem je gostiteljem ponudil vso pomoč in izkušnje pri zastavljenih projektih organizatorjev ter nadaljevanje odličnega sodelovanja in povezav med Pivko ter Šibenikom, osnovanih pred skoraj desetimi leti. Gostitelje je obenem povabil na obisk v Pivko in hrvaškemu veteranskemu združenju »Ruža Hrvatska – Žirje« ter njenemu predsedniku Željku Šižgoriću izrazil vse pohvale za trud in zagon.
Obisk je sklenil ogled šibeniške ladjedelnice IskraShipyards, ki jo je leta 2019 kupilo slovensko podjetje Iskra. V ladjedelnici je potekala tudi obnova topov z Žirja, pri čemer so imeli posebne zasluge vrhunski strokovnjaki, ki delujejo v orožarski delavnici znotraj ladjedelnice.
[1] *Vittorio Veneto je bila poleg ladij Littorio, Roma in Impero (nedokončana)ena izmed štirih predvidenih bojnih ladij razreda Littorio, ki jih je gradila ladjedelnica v bližini Trsta. Bojna ladja Vittorio Veneto je imela ob polni obremenitvi izpodriv kar 45.962 ton, dolga je bila 237,76 metra in široka 32,82 metra z ugrezom 9,6 metra. Osem parnih turbin je proizvajalo kar 128.000 konjev, kar je ladji omogočalo končno hitrost 30 vozlov (56 km/h) in doseg 3.920 navtičnih milj (6.310 km). S temi zmogljivostmi se je kosala tudi impresivna oborožitev, ki je vključevala tri kupole s po tremi 381-milimetrskimi topovi (15 inčev), dvanajst 152-milimetrskih topov (6 inčev), štiri 120-milimetrske topove (4,7 inča) in protiletalsko baterijo dvanajstih 90-milimetrskih topov, ki so končali na Žirju. Poleg tega so bila v oborožitvi še številna orožja manjšega kalibra. Bojna ladja je imela veliko posadko, ki je štela med 1.830 in 1.950 častnikov ter mornarjev. Ladja Vittorio Veneto je bila sprejeta v mornarico avgusta 1940 in je bila v aktivni uporabi na Mediteranskem morju, kjer je skupaj z ostalimi plovili Regie Marine predstavljala resno grožnjo britanski Kraljevi mornarici. Vittorio Veneto velja za najbolj aktivno italijansko kapitalno ladjo, saj je sodelovala v kar enajstih operacijah. Po kapitulaciji Italije leta 1943 se je ladja predala zaveznikom in naslednja tri leta preživela v Egiptu. Po koncu vojne je bila kot vojni plen dodeljena Britancem, ki so jo leta 1948 predali v razrez. Kljub vsemu njeni 90-milimetrski topovi takrat še niso končali svoje bojne poti.